Mira Trdan, 25.2.2019
V sončnem jutru smo se z Vrhnike odpeljali proti Višnji Gori, kjer smo izstopili iz avtobusa.
Povzpeli smo se mimo hiše iz 15. stoletja, v kateri je bila kasneje smodnišnica na Mestni trg, kjer stoji cerkev sv. Ane. Pred njo je na verigi priklenjen polž, simbol Višnje Gore. Šli smo mimo mestne hiše do ploščadi z grbom in letnico 1478, ko so Višnjo Goro razglasili za mesto. Vodnjaka s kipom Valvazorja ni bilo, verjetno ga obnavljajo. Nadaljevali smo pot mimo šole, zgrajene leta 1906 in že smo bili na Jurčičevi poti. Pod nogami nam je šumelo listje, iz njega pa so kukali telohi in prvi cvetovi zimzelena. Na pobočju nad nami, ki ga obilno porašča praprot jelenov jezik, se je dvigoval Stari grad, na katerem je mogočno plapolala zastava.
Na poti do vasice Pristava smo hodili po učni poti in prebirali table z imeni dreves: divja češnja, beli gaber, črni bor, božje drevce… Bile so tudi table, ki so opozarjale, da je to območje medveda. In smo ob skupini trepetlik opazili moderen čebelnjak, dobro zaščiten pred medvedom. V vasi Zavrtače je ob poti na novo zasajen sadovnjak z različnim sadnim drevjem, v vasi pa se srečuje stara arhitektura z novo.
Na Polževem smo pred hotelom posedli na prostem, saj je sonce toplo grelo in pomalicali. Nato smo se povzpeli na vrh smučišča, na katerem je sameval snežni top ob krpi snega. Nasproti nam je pripeljal traktor, ki je za seboj vlekel debla, voznik nas je usmeril v gozd, da smo se izognili predelu, kjer je potekala sečnja.
In že smo bili na zahodni strani Kriško – Polževske planote, od koder je v jasnem vremenu obsežen razgled. Tokrat pa smo komaj videli Mokrec in Krim. Sprehodili smo se skozi Novo vas in čez obsežne travnike v Kriško vas, kjer smo naleteli na izdelovanje krvavic pred domačo hišo. Krožno pot smo zaključili na Pristavi, od koder smo se po znani poti vrnili v Višnjo Goro.