S pobočij dišečih poletnih trav in cvetja smo vstopili v zakulisje gore, v skoraj pozabljena Korita in skupaj s planinsko vodnico izbirali smeri, ki jih marsikdo ni v celoti poznal in se nazadnje čez Špico povzpeli do koče, obsijane s soncem, ki je pogrelo in posušilo mokroto hrbtov.

Tatjana Rodošek Mimo cerkve Sv. Trojice nad Vrhniko …

Tatjana Rodošek … nas je pot peljala proti Hamexu, …

Tatjana Rodošek … kjer smo se usmerili na opuščeno pot proti Koritom.

Kmalu nas je spet objel bukov gozd in poseben zanos domačega področja, koder vsak pozna kakšno zanimivost. Med sproščenimi pogovori smo se vračali mimo brezna ob poti dveh Janezov in mimo pogorelega vikenda ter se čez Blatni dol obrnili proti Vrhniki, zadovoljni, da nas korona ni zaustavila.

Tatjana Rodošek Zapuščamo Korita, naprej pa na označeno pot čez Špico.

Tatjana Rodošek Dve Sončici sta se nam pridružili pri koči na Planini.

Tatjana Rodošek Pogled preko Vrhnike na Ljubljansko barje.

Od sonca in dvanajst km dolge hoje so obrazi žareli ter zdelo se je, da nas Planina opazuje in se smehlja – ja, starosti ni videti, ker so obdržali otroštvo srca.

Tatjana Rodošek Počitek in malica pred kočo.

Tatjana Rodošek Na križišču poti je vhod v brezno.

Tatjana Rodošek