sobota, 15.9.2018

Kdor ravno ni doma izpod teh dveh vrhov, se bo vprašal, kje pa sta. Kdor jih želi obiskati, se mora peljati iz Rakitne po asfaltni cesti proti Cerknici in izstopiti v malem zaselku Pikovnik na sedlu, kjer se cesta prevesi proti Begunjam pri Cerknici.

Zaselek Pikovnik je ostal za nami.

Greben Zadele in Ojstrega hriba se nad sedlom širi v smeri proti jugovzhodu in je z višinami okoli 950 metrov tudi razvodnica. Vode se na severni strani stekajo v Zalo, na jugu pa v Cerkniščico.

Na poseki pod vrhom Zadele smo občudovali jutranje meglice.

Dobro razpoloženi Sončki so prisluhnili vodnici.

Sončki smo se odločili za to pot, ker vremenska napoved ni bila najbolj ugodna, pa še poletni čas z vročimi dnevi ni bil primeren za utrjevanje kondicije. Pot smo pričeli v zaselku Pikovnik, se povzpeli na Zadelo, kjer zaradi gozda ni razgleda, prečili še Ojstri hrib in se po cesti, ki vodi iz Sv. Vida spustili v Župeno.

Vrh Zadele, 959 metrov, najvišja točka našega pohoda.

Cesta od Sv. Vida do Župena je v fazi obnove. »Ali delajo avtocesto?« smo se spraševali.

V sosednjem zaselku Beč smo krenili na makadamsko gozdno cesto in se začeli spuščati proti Peklu pri Borovnici. Pot nam je hitro minevala, saj smo si po dvomesečni ločitvi imeli dosti za povedat. Pri odcepu za Krimsko jamo smo se spomnili na medvojne dogodke, ki so za večno zaznamovali to kraško brezno. Od vrha Strmca smo sledili gozdni poti na zahodni strani grebena nad Koželjskim grabnom, ki nas je pripeljala pod Železnik Hrib je dobil ime po boksitni rudi z večjo količino železa, ki so jo v preteklosti celo talili.

Pogovor o Krimski jami je zresnil naše obraze.

Je pa težak tale boksit! Seveda, saj vsebuje poleg aluminija tudi precej železa.

Od tam je sledil le še krajši spust po grapastem kolovozu in že smo zagledali avtobus, ki nas je čakal ob cesti pod Pristavo, med Ohonico in gostiščem v Peklu.

Pred koncem poti pa še manjša ovira.

Tako blizu Vrhnike, pa tako neznano! Primerno za oblačne dni, ko ni razgledov, hoje je pa dovolj.

Avtorica: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Tatjana Rodošek