Prišli smo do brega reke Kolpe in nadaljevali pod Radensko steno v smer rečnega toka proti jugu. Narasla reka, ujeta v svoja bregova je delovala mirno in toplo, hoja po stezi, prekriti z gladkim muljem pa je dajala slutiti še nedavno poplavljene površine. Naši podplati so tiskali sveže vzorce v pot, prav tako sveži pa so bili že vtisnjeni krempeljci medvedove šape, ki je tod hodil malo pred nami. Nehote smo pospešili korake in oprezno pogledovali balvane visoko nad stezo, kaj pa če je le slučajno še kje medved, a ga ni bilo.

Tatjana Rodošek Po prečenju pokošenih travnikov smo našo pot nadaljevali po stezi ob levem bregu reke Kolpe.

Tatjana Rodošek Kolpa, sicer mirna reka, v kanjonu ob podrtih jezovih ”brzi” preko skal.

Tatjana Rodošek Z vodo iz ”Izvira večne mladosti – Trpotca”, smo si osvežili obraz.

Bilo mi je vroče in pogled na izvir Trpotec z vodo večne mladosti je osvežujoče vplival name in druge pohodnike, ko je izpod sklanega brega v obliki tolmuna odtekal v reko. Kmalu smo videli, kako bobneče se je mirna reka raztogotila, ko je pri enem najstarejših belokranjskih mlinov v vasi Breg neustavljivo drla čez stari jez v obliki ribje luske. Tako je Kolpa na poti proti jugu upočasnjevala in spet pospeševala svoj tok. Ritem moje hoje se je stapljal s pogledom na vodo v odtenkih zelene in na cesto v zelenju dreves na nasprotnem bregu. Čez čas smo nad stezo pred seboj opazili ostanke zavrženih oblačil in mokrih spalnih vreč ljudi, ki so tu čez iskali vrata v boljše življenje, medtem ko so visoke ograje molčale njihove zgodbe. Približali smo se mokremu skalovju pred vhodom v kraško jamo Kobiljačo, kmalu pa smo desno spodaj opazili tudi oznako za Francoski kamen, ob katerem so domačini nekdaj v zgodovini pobili francoske vojake.

Tatjana Rodošek Po kolovozu tik ob Kolpi smo prišli do …

Tatjana Rodošek … nepoškodovanega jezu v vasici Breg z enim najstarejših mlinov ob Kolpi in edinim, ki občasno še deluje.

Tatjana Rodošek Vhod v jamo Kobiljačo, najdaljšo kraško jamo ob Kolpi.

Mene pa je začarala sedanjost in razpenjena voda brzic, da sem si zlahka predstavljala dva kanuista v kanjonu ter njuno spopadanje z reko, ko sta spretno krmarila kanu in iskala varne prehode. Steza se je preoblikovala v kolovoz in posedli smo med junijske cvetoče trave suhih travnikov s starimi hruškami in nasadi aronije na najjužnejši točki Slovenije pred vasjo Kot. V vasi smo se oddaljili od Kolpe, se razpotegnili v svobodo dišečih travnikov pod cesto in se zagrizli v edino strmino na poti do vasi Damelj, kjer se je prileglo kosilo in avtobus tudi.

Hoja je zame užitek in tehtnica, prehojeni čas v naravi pa čarobni napoj za telo in srce. Kolpa me je osvojila, ne da bi o njej prej veliko razmišljala, njeno bistvo sem doživela peš v odklopu časa tega dne.

Sonja Zalar Bizjak Čez take brzice z raftom prideš brez težav, s kajakom pa malo težje.

Tatjana Rodošek Zadnji jez ob naši poti po Krajinskem parku Kolpa, kjer poleti lahko taborimo ali se samo kopamo v topli vodi.

Tatjana Rodošek Slovo od Kolpe in le še krajša strmina do vasi Damelj, kjer so nas na turistični kmetiji že pričakovali.