Po pogostitvi jubilantov v parku pred in za nekdanjo sušilnico hmelja, ki je sedaj Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, smo eksponatno in z ogledom filma, vstopili v zgodovino hmeljarstva na Slovenskem od 12. stoletja dalje. Predelava hmelja se je obdržala v Spodnji Savinjski dolini, s sušilnico v Žalcu in lastnim raziskovalnim laboratorijem, ki skrbi za kakovost pridelka in razvija avtohtone slovenske sorte hmelja.

Tatjana Rodošek V Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu smo si ogledali film o nekdaj ročnem obiranju hmelja in najnovejši, virtualni film, o sodobnem strojnem pridelovanju hmelja.

Tatjana Rodošek Izvedeli smo tudi, kako izdelujejo pivo in kaj pri tem potrebujejo pivovarji.

Tatjana Rodošek Hmeljska pot vodi skozi drevored do Dvorca Novo Celje, ki ga občina Žalec kot lastnik, postopno obnavlja.

Nadaljevali smo po Hmeljski poti mimo starega Dvorca Novo Celje v obnovi, z ohranjenim baročnim pročeljem ter krenili med njive, kjer se je na visokih žicah pred mesecem lesketalo zeleno zlato, zdaj pa se je strojno obiranje že zaključilo.

Kdaj se je hmelj začel uporabljati kot začimba v pivu, ni znano, sem prebrala v muzeju in ta podatek je vrtal vame med hojo po Hmeljski poti – zakaj se predelava te dragocene začimbe zmanjšuje. Na oddaljeni njivi so obirali industrijsko konopljo, pa zakonodaja temu ni naklonjena. Med njivami koruze in buč smo prečili pritoka Savinje in pred nami se je razprlo območje Krajinskega parka Ribnik Vrbje.

Tatjana Rodošek Hodili smo med nasadi hmelja, letos že obranega, le buče so še bile na nekaterih njivah.

Tatjana Rodošek Ribnik Vrbje ob Hmeljski poti, kjer so opazili že nad 170 vrst različnih ptic.

Tatjana Rodošek Sončki pred ribnikom z eno od lesenih skulptur avtorja Vinka Kovačca.

Človek izbira tišino, da lahko sliši ptice, a tu so vodne ptice vajene ljudi, sem pomislila, ko sta se nam dva ponirka približevala po vodi v tekmovalni drži in lovila kruhove drobtine. Sprehod skozi ostanke poplavnega gozda, mejice, je nosil šumenje Savinje, čez ravnino se je dvigala Gora Oljka, naša kolona pa je zavila desno v smeri Šempetra do rimskih izkopanin za ograjo v parku.

Sledil je še obisk Fontane piva v Žalcu s pokušino. Pivo je bilo tu drugačno, vsaka vrsta je imela svoj spomin, tudi vrhniško, seveda pa je pri meni zmagala temnina z ravno prav praženo zmesjo ječmenovega slada.

Danica Kos Pešpot na protipoplavnem nasipu ob reki Savinji.

Tatjana Rodošek V Šempetru smo, zaradi za oglede med tednom zaprte Rimske nekropole, le ”pokukali” čez ograjo iz žive meje.

Tatjana Rodošek Pred odhodom domov – še pokušina piva v Fontani piv Zeleno zlato v Žalcu.

Nazaj grede sem dremala in uživala v ponovljeni hoji čez ravnino, ko začutim enakomerno motoriko hoje kot podzavestno vztrajnost, ki vse telo sinhronizira z njo in naravo naokoli, da me ravnina posrka vase in odnese na gore v daljavi. Odprla sem oči in zagledala Menino planino v oblakih in dežju. Tja gor bi morali, sem skoraj na koži zaznala hlad z Menine. Ja, današnji izlet je bil poseben, čudovit intermezzo med višjimi cilji, sem zadovoljno zaprla oči do izvoza z avtoceste – da ne bi morda prespala izhodne postaje.