petek, 22.6.2018

Z Vrhnike smo se odpeljali okoli šestih zjutraj, da bi se izognili padavinam popoldne in v Mostu na Soči prečili Sočo ter se po prenovljeni poti v pobočju Sabotina dvigali nad Novo Gorico ter nad meglice, ujete v hribovja nad dolino Soče.

S stolpa nad vasjo Gonjače, na vrh katerega smo prišli po 144 stopnicah, …

… smo se zazrli v valovito pokrajino Goriških Brd, …

… pa tudi v bližnjo vasico Šmartno, ki leži v samem geografskem središču Goriških Brd in smo si jo ogledali ob povratku.

V Gonjačah smo se ustavili na hribu Mejnik s 23 m visokim razglednim stolpom s 144 stopnicami ter se razgledali po valoviti pokrajini z griči in vinogradi, naselji in zaselki Goriških Brd z obrisi Alp, Dolomitov ter Tržaškega zaliva v daljavi, ob sestopu s stolpa pa smo brali Bevkov citat na spomeniku žrtvam druge svetovne vojne na desnem bregu Soče (delo kiparja Janeza Boljke).

V zaselku Lipa pri gostilni Peternel smo izstopili in se napotili med vinograde Na Krnicah ter po kolovozih prišli na grebenske poti nad dolino potoka Kožbanjšček na desni in Italijo s Furlanijo na levi. Četudi strmina ni bila izrazita, je sonce pripekalo in sem si oddahnila, kadar je pot prehajala pod objeme dreves, ki so pri preurejenem športnem objektu izrazito dišala po lipovem cvetju. Čez čas smo prišli do Vrhovelj pri Kožbani in mimo novo posajenih trsov trte na hrib s cerkvijo sv. Andreja. Iz okoliških vasi je odzvonilo poldne, ko smo odlepili svoje poglede od vinogradov in pokrajine v daljavi. Kmalu smo v daljavi zagledali greben Korade, krenili navzdol po bližnjici do Brdic in mimo češnjevih dreves ter ob samotni kmetiji prišli do korit potoka Kožbanjšček, do Krčnika. Krčnik s koriti in z naravnim mostom je zavarovan kot naravni spomenik.

Po poti med vinogradi smo se povzpeli do vršnega grebena, s katerega smo ugledali del italijanskih Brd z vasico Škrljevo in Furlanijo.

Hojo smo nadaljevali ob potoku Kožbanjšček in se po slabem kilometru ponovno ustavili ter posedli po obrušenem skalovju v Kotlinah, med katerimi se voda v slapovih preliva čez skalovje in ob naravnih pregradah ustvarja čudovite tolmune. Gledala sem njih modrino in v majhni skalni kotanji opazila planinskega pupka, ki je leno prekladal svoje nogice.

Pri cerkvi sv. Andreja nad Vrhovljami pri Kožbani smo malicali, si odpočili in se osvežili s tekočo vodo.

Spust med travniki, skozi gozd, vinograde in sadovnjake do Brdic pri Kožbani.

Avtobus na cesti je zabrnel in nas peljal do vasi Šmartno z obzidjem in sedmimi stolpi. Sprehodili smo se po “gasah” do cerkve sv. Martina s poslikavami slikarja Toneta Kralja, nato pa pri gostilni Turn posedli okoli miz pod senčniki. Po prvem požirku bevande ali piva, pa so senčniki postali dežniki, saj je nad nami zagrmelo in naslednji trenutek se je tako “usulo” z neba, kot da ne bo nikoli nehalo.

Potok Kožbanjšček skriva v svoji strugi prave bisere – “Kačnik”, sotesko s koriti in naravnim mostom, …

… malo nižje v strugi pa še “Kotline” – tri tolmune, kjer se briška mladina poleti lahko kopa.

In je padalo tudi še potem, ko smo se v nalivu vozili skozi Novo Gorico. Pokrajina skozi okno je izginila za deževno zaveso, mene pa je preživeti dan še enkrat odpeljal na poti in razglede po Brdih, po “slovenski Toskani”, kot je Goriška Brda poimenovala moja soseda v avtobusu.

Zaradi nizkega vodostaja smo za “skupinsko” lahko posedli po gladkih skalah.

Besedilo: Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek