Izstopili smo na avtobusni postaji pri Moderni galeriji v Ljubljani in pod podhodom Bleiweisove ceste prišli v Jakopičevo sprehajališče, ki je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in šišenski hrib, ki je bil za zavarovano območje razglašen leta 1984.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek Pohod smo pričeli v Tivoliju, kjer smo si spotoma ogledali fotografije likovnih del iz Narodne galerije.

V parku je zasajenih 80 različnih drevesnih vrst in nekatera drevesa imajo že prav častitljivo starost in so dom različnih ptic in žuželk. Že v času Ilirskih provinc je osnove parka zasnoval francoski inženir Blanchard, za nastanek priljubljenega ljubljanskega parka pa je bilo ključno načrtovanje drevoredov, za katere zasaditev je poskrbel avstrijski guverner Lattermann. Jakopičevo sprehajališče, kakršnega vidimo danes, je v tridesetih letih preuredil arhitekt Plečnik, ki je prijateljeval tudi z botanikom Franom Jesenkom. Na Jakopičevem sprehajališču je na ogled fotografska razstava, ki predstavlja detajle izbranih umetnin iz stalne zbirke Narodne galerije.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek V Krajinskem parku je nekaj posebno starih in mogočnih dreves, kot je ta bukev.

Pot nas je vodila po Jesenkovi poti, poimenovani po že omenjenem botaniku Franu Jesenku, ki je bil prvi profesor botanike na Ljubljanski univerzi. Slednji si je prizadeval za zaščito parka Tivoli pred pozidavo. Po poti smo spoznavali različne drevesne vrste, ki so označena na tablicah s slovenskimi in latinskimi imeni.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek Pred gostilno Rožnik smo spili kavo, se spomnili našega rojaka in ker je bil pustni torek, so bili nekateri med nami malo drugačni.

Tako smo nevede prišli na Drenikov vrh in mimo spominskega obeležja o bojni akciji iz leta 1991, še na Cankarjev vrh. V gostilni, kjer je bival Cankar med leti 1910 – 1917, smo se okrepčali. Cerkev Marijinega obiskanja, ki stoji na vrhu Rožnika je bila postavljena že v 16. stoletju, baročno preobleko pa je dobila v 18. stoletju. Od tu smo se po gozdni poti spustili mimo Živalskega vrta v Mostec. Tu je veliko mokrišč, v katerih bivajo žabe, kačji pastirji in še mnoge druge živalske in rastlinske vrste.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek Mimo cerkve Marijinega obiskovanja na Cankarjevem vrhu smo se po gozdni stezi spustili na Večno pot.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib obdaja mesto Ljubljana, pa ima vseeno markirane planinske poti.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek Potok v bližini Mosteca dela okljuke.

Po postanku v Mostecu smo se mimo skakalnic dvignili na Šišenski hrib, kjer še vedno stoji stolp Galetove skakalnice iz leta 1950. Po blago spuščajoči se poti, smo na levi strani imeli ves čas pogled na mesto, zapuščeno stavbo hotela Bellevue, halo Tivoli in Cekinov grad. Tako smo prišli še do rastišča evropske gomoljčice, ki je razširjena le na vzhodnem in južnem obrobju Alp. V sončnem vremenu smo zaključili pohod skozi Jakopičevo sprehajališče proti avtobusni postaji in bili navdušeni nad lepimi vtisi poti, za katero smo na začetku mislili, da jo dobro poznamo.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek Mnogi smo še spomnili časov mladosti, ko smo v Ljubljani spremljali tekme v smučarskih skokih.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek Ob rastišču evropske gomoljčice so nekateri preverili svoje znanje.

Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek Jakopičevo sprehajališče je tudi razstavni prostor, kjer se čez leto vrstijo različne fotografske razstave.