»Gremo na Barje, kjer nas tudi morebiten dež ne bo motil«. In imeli smo srečo, začelo je deževati šele potem, ko smo bili že na toplem in suhem vsak na svojem domu.

Peš smo se odpravili skozi Vrhniko do Sinje Gorice, nato pa nadaljevali po barjanskem kolovozu, ki je tudi del Slovenske pisateljske poti. Za nami je ostal osamelec Sinja Gorica, na vrhu katerega smo opazili cerkvico sv. Joba, edine v Sloveniji. Opazovali smo značilno barjansko pokrajino in se hudovali nad odvrženimi smetmi in gradbenimi odpadki ob poti. Predno smo prečkali avtocesto, smo si z zanimanjem ogledali predstavnike južno ameriških kamel – lam, ki živijo na kmetiji na Drenovem Griču.

Na Vrhniko smo se vračali po nekdanji trasi vrhniške železnice, ki je sedaj namenjena pešcem in kolesarjem. V jarkih ob nasipu rasteta rogoz in trst, ki sta nekoč prekrivala veliko večje površine Barja, ki so ga od 18. stoletja dalje pospešeno izsuševali. Danes skušamo ohraniti kar je ostalo, zato je bil ustanovljen Krajinski park Barje.

Januarja narava počiva, ptice se ne oglašajo, veter šumi skozi suho trstičje, velja pa vabilo, pridite na Barje, ko se bo narava prebudila in bodo travniki prekriti s pisano preprogo cvetja.