Sonja Zalar Bizjak Na pohodu je manjkalo pol Svizcev, saj so nekateri zaradi poletnega vremena podaljšali počitniško bivanje drugje.

Pot nas je vodila skozi Solkan, Grgar, po Čepovanskem dolu do Čepovana in naprej na planoto do Lokovca. Banjška planota se razprostira med Soško dolino na zahodu in Čepovanskim dolom na vzhodu. To je zakrasel svet, poln globeli, vrtač in brezen.

Sonja Zalar Bizjak Del Lokovca se imenuje Novo mesto! Le kako je to ime nastalo?

Površinskih voda tu ni. Na zelo plitvi zemlji uspeva smrekov in bukov gozd. Prvi naseljenci planote so bili oglarji, ki so kuhali oglje za fužine. Prav zaradi oglarjenja je vas Lokovec tako razpotegnjena in so samotne kmetije in zaselki narazen tudi po kilometer. Tako velja vas, ki jo sestavljajo Spodnji, Srednji in Zgornji Lokovec, za najdaljšo vas v Sloveniji. Rodovitne zemlje je tu malo, še ta se nahaja v vrtačah in na parobkih, obdana z nizkimi zidki.

Gospa Ivanka, samotna prebivalka zaselka Novo mesto, je vesela vsake priložnosti za sproščen klepet.

Življenje tod je bilo težko. Zato so se moški ob kuhanju oglja ukvarjali tudi s kovaštvom, ženske pa so tkale platno in klekljale. Bili so odlični kovaški mojstri, ki so izdelovali najrazličnejše rezilno orodje (svedre, fouče, nože, pa tudi žeblje) in ga prodajali širom po svetu.

Živi na domačiji, kjer je ohranjena kovačija, značilna za kmetije na Banjški planoti.

Pohod smo pričeli pri cerkvi sv. Petra in Pavla. Lepo označena pot nas je vodila mimo kovaškega muzeja do zaselka Novo mesto in naprej po gozdnih stezah mimo osamljenih hiš do vrha Laščka. Lep je bil razgled na Julijske Alpe s Triglavom, Dolomite, Krnsko pogorje, Snežnik in Jadransko morje pa so zastirale rahle meglice. Ta dan je svoj visoki jubilej praznovala naša pohodnica Jana. Na vrhu Laščka smo ji zapeli napitnico in ji čestitali.

Ena od opuščenih kmetij Lokovca, mimo katerih nas je vodila pot.

Njivico v vrtači, obdani s kamnitim zidom, prerašča plevel.

Z Laščka smo se vračali po drugi poti, ki je vijugala med vrtačami, zaraščenimi travniki, kolovozi in gozdom. Del poti je bil slabo markiran in brez smerokazov.

Zadovoljni, ker smo končno v lepem vremenu osvojili vrh Laščka.

Od markiranja poti je minilo že veliko časa. Nekatere markacije je preraslo grmovje ali pa so drevesa z njimi podrli pri urejanju nove poti.

Ob vrnitvi v Lokovec smo si pod vodstvom gospoda Šuligoja ogledali Mali muzej kovaštva in razstavo o življenju in delu upokojenega koprskega škofa Metoda Piriha, rojenega v Lokovcu ter cerkev in pokopališče. Malo utrujeni, a zadovoljni, da smo spoznali še en košček naše lepe domovine, smo se odpeljali proti domu.