ponedeljek, 27.11.2017

Tretji četrtek v novembru smo Svizci načrtovali pohod na Sv. Jošt nad Kranjem. Kako le, saj je v ponedeljek močno snežilo po celi Sloveniji!  Ne, na Gorenjskem pa ne, nam je sporočila naša planinska vodnica Sonja.

Z avtobusom smo se pripeljali do slikovite Škofje Loke in že med vožnjo zvedeli nekaj o njeni zgodovini. V Stari Loki smo zavili na cesto, ki vodi na Križno  goro, del Loškega pogorja, ki ga je reka Selška Sora v preteklosti oddelila od njegovega glavnega dela. Prvo naselje, kjer smo se ustavili, je bila Križna Gora, ki leži 681 metrov visoko na slemenu nad dolino Selščice. Vas ima več kmetij, mnoge so med vojno Nemci požgali. Na koncu slemena stoji znamenita cerkev sv. Križa iz 15. stoletja.

Od Križne gore dalje smo pešačili. Šli smo mimo vasi Planica, kjer na vrhu samotnega hriba stoji cerkev Sv. Gabriela. Pot nas je vodila skozi vasico Čepulje, nato pa  na vrh Sv. Jošta.

Zelo prijetno je bilo hoditi po mehkih poteh in stezah. Te so se ponekod dvigale, drugje spuščale. Vodnica Sonja je ves čas budno pazila, da smo hodili strnjeno in previdno. Čeprav ni bilo sonca in se prav zelo daleč ni videlo zaradi oblačnosti, se je včasih le odprl pogled na Ratitovec ali na Karavanke.  Bili smo dobre volje, saj smo večinoma hodili po mehkih tleh, pokritih s odpadlim listjem in suho travo. Sonja nas je opomnila na sestavo tal: apnenec, peščenjaki in skrilavci, kjer rastejo kostanj in  borovničevje ter na koncu dolomit.

Bližali smo se Sv. Joštu. Vedeli smo, da nas čaka najbolj strm del na celotnem pohodu, zato smo ga obšli po asfaltni cesti.  Korak za korakom, z globokim dihanjem in s palicami v rokah smo ponosno prispeli na vrh. Kaj smo izvedeli o vrhu Sv. Jošt?  Da je visok  847 m, da je že stoletja kultna gora, ki so jo množično obiskovali romarji. V 18. stoletju so v cerkvi zgradili svete stopnice, zato  je bilo ravno v tem stoletju največ  romarjev na gori. Znamenit je bronast zvon, saj so nanj vlili Prešernove verze. V cerkvi Sv. Jošta je leta 1899 maševal duhovnik in pisatelj Fran Seliški Finžgar.

Sledilo je zasluženo kosilo v bližnjem Domu na Joštu. Prijazno so nas sprejeli in nam postregli  z zelo okusno enolončnico in s slastnim jabolčnim zavitkom.

Najedli smo se in odpočili. Zunaj smo se še malo razgledali po delu Gorenjske in po Karavankah, ki jih je celo obsijalo sonce. Po dvajsetminutni hoji navzdol smo v zaselku Javornik, kjer nas je čakal avtobus,  zaključili pohod.

Hvala Sonji, da smo zopet dobili občutek, kako važno je druženje ter fizično gibanje in da si zlasti starejši rečemo: »Saj zmoremo«.
Besedilo: SVIZCI iz Borovnice.

Pot smo pričeli na Križni gori s pogledom na Lubnik

Stik dveh kamnin, apnenca in peščenjaka

Zlatorumeni macesni in prvi novembrski sneg

Nad vasico Planica stoji na 824 metrih visokem vrhu cerkev sv. Gabrijela

Pa smo osvojili še en vrh!

Gozdna pot med Planico in Čepuljami

Zalka je nabrala šopek borovnic, ki bodo ozelenele med prazniki

Zadovoljni Svizci pred Domom  na Joštu

Pred spustom navzdol smo še obkrožili cerkev sv. Jošta

Foto: Sonja Zalar Bizjak