Odpeljali smo se do Sežane in med vožnjo prisluhnili razlagi vodnice Sonje. Še posebej smo uživali ob njenem recitalu Kosovelovih impresivnih pesmi, v katere so vpletene značilnosti kraške pokrajine, ptica brinovka, bori …

Sonja Zalar Bizjak Svizci na začetku Učne gozdne poti pod Taborom.

Sonja Zalar Bizjak Tudi bukev, ki za Kras ni značilno drevo, ima svojo napisno tablo.

Sonja Zalar Bizjak Po tej poti je hodil tudi Srečko Kosovel.

Pohod smo pričeli po učni poti, imenovani Tabor. Ob poti so z tablicami označena značilna drevesa za to področje kot mali jesen, maklen, črni bor, robinija, hrasta cer in graden. Potrebno je poudariti, da bi bil Kras brez pogozdovanja pred stoletjem, kamnita pokrajina Veliko je ohranjenih suhozidov, tako zelo značilnih za te kraje. Opazili smo tudi malo kamnito hiško kažun, ki je dajala nekoč zavetje pastirjem.

Sonja Zalar Bizjak Del Kosovelove poti poteka tudi skozi Šmarje pri Sežani.

Sonja Zalar Bizjak Star, z mahovi porasel suhozid.

Sonja Zalar Bizjak Dežnikov nismo zaman nosili s seboj.

Glede na to, da so se vremenske razmere slabšale, smo pospešili korak in kmalu prispeli do razgledne točke in uzrli naselja: Graden, Šepulje, Kreplje, Dutovlje, Križ in Tomaj, ki je bil naš cilj. Ustavili smo se le pri vhodu v 195 m globoko brezno Pri tunelu in za kratko malico. Brez uporabe dežnikov tudi ni šlo, vendar nas dež ni motil.

Sonja Zalar Bizjak Ko smo zagledali Tomaj, je že prenehalo deževati.

Sonja Zalar Bizjak V okolici Tomaja raste trta, ki rodi kraški teran.

Oskrbnica Kosovelove domačije ga. Dragica Sosič nas je prijazno sprejela in nas seznanila z življenjem družine Kosovelovih, ki ni bilo lahko. Kljub težkim razmeram so vsi otroci študirali. Izstopal je seveda Srečko, ki bi 18. marca praznoval 115. rojstni dan, doživel pa je le 22 let. Kljub temu je v tem kratkem obdobju pustil neizbrisen pečat v slovenskem pesništvu. Prav zato je spomin nanj še vedno zelo živ in močno prisoten v kraškem okolju.

Sonja Zalar Bizjak Gospe Dragica Sosič je z veliko topline spregovorila o družini Kosovel.

S končano, seveda obširnejšo razlago, kot je navedena, se je končala tudi naša pot. Zadovoljni, da smo zopet hodili po Krasu, med vinogradi, predvsem pa, da smo mu na nek način izrazili spoštovanje, kot velikemu pesniku Krasa.

Dobre volje, ki jo je med nami na pretek, smo se na Vrhniki razšli vsak po svojih domovih in si zaželeli vse dobro do prihodnjič.