Navadno si naša vodnica Sonja izbere vzpetino ali kraj, od koder se nam nudi lep razgled. Tokrat pa se je odločila za opazovanje pokrajine od spodaj navzgor.

Vožnja je vedno prijetna, saj si imamo veliko za povedati, med njo pa tudi opazujemo naravo. Tako sem v Dovjem občudovala lepoto gora okoli Triglava, nad dolino Belce se je pokazala visoko dvignjena Kepa, sledil je Gozd Martuljek in čudovit pogled na Špik. Pred Kranjsko Goro sem na levi strani opazila več podobnih gora, na vrhu zaobljenih, ki pa jim ne vem imena. Po kratkem postanku v Kranjski Gori smo se ob prodnati Pišnici odpeljali v smeri Vršiča.

Izstopili smo pri Mihovem domu in se po dolini Suhe Pišnice pričeli spuščati v dolino Velike Pišnice. Prečkali smo strugo in prišli do planine V Klinu, kjer je bilo med 1. svetovno vojno taborišče za ruske vojne ujetnike, ki so gradili cesto na Vršič. Prečkali smo grbinasti travnik, ki je posledica delovanja ledenika, ki je drsel skozi Krnico. Na robu travnika smo obiskali kapelo, kjer so tablice z imeni ponesrečenih v okoliških gorah. Od tu smo že lahko občudovali gore, ki obkrožajo Krnico: Gamsovo špico, Škrlatico, Kriško steno, Razor, Prisojnik…

In že smo prišli v dolino hudournika Velike Pišnice, ki je nekaj posebnega. Struga je eno ogromno prodišče iz različno velikih kamnov, ki nastajajo s krušenjem sten in jih deroče vode prinašajo v dolino. Prečkali smo suho kamnito strugo in se počasi vzpenjali skozi gozd, poln balvanov, ogromnih skal, ki so v davnini popadale s sten in jih je sem prinesel ledenik. Jesen je že posula gozdno pot z listjem in tudi sončni žarki so pokukali izza oblakov skozi krošnje mešanega gozda. Prišli smo do Koče v Krnici, bila je zaprta in le tabla z napisom »Danes nudimo ješprenj« je spominjala na zadnji jedilnik. Koča leži ob vznožju strmih sten in pogled so najprej pritegnile gorske lepotice – Špik, ki je s te strani popolnoma drugačen, Mala in Velika Ponca, Škrlatica in druge gore. Pred kočo smo posedli ob lesenih mizah in pomalicali, odmeval je smeh, vse je prevevalo zadovoljstvo, da prijetno druženje z nekaterimi traja že sedemnajst let.

Spočiti in siti smo nadaljevali pot, tokrat po desnem bregu Velike Pišnice. V zgornjem toku je bila struga suha, voda se je pretakala pod prodom, šele nižje se je prikazala kot manjša, kristalno čista rečica. Količina vode je naraščala in se mogočno spuščala preko pregrad. Kmalu smo malce utrujeni prišli do avtobusa, ki nas je čakal v bližini hotela Erika in nas je odpeljal proti domu.