2018

Svizci v Pokljuški soteski

sobota, 30.6.2018

Vremenska napoved nas je primorala, da smo spremenili načrte: namesto na Banjšice smo se zaradi obetanega vročega dne napotili na Gorenjsko, v Pokljuško sotesko.

Svizci na poti iz Krnice proti Pokljuški soteski.

Vhod v Pokljuško luknjo je dvignjen nad dno soteske.

Že ime pove, da leži v območju Pokljuke, na njenem severovzhodnem robu. Je manj znana izletniška točka kot bližnji Vintgar in zato tudi manj obiskana. Soteska je nastala, ko so vode talečega ledenika izdolble v pobočje Pokljuke do 50 m globoko in ponekod zelo ozko sotesko. Je naša največja fosilna soteska, ker po njenem dnu ne teče več voda.

Pokljuška luknja je kratka kraška jama z dvema naravnima oknoma.

Pot nas je vodila med prepadne stene.

Z galerije visoko v steni je lep pogled na dno »vrtca«.

Svizci smo pot v sotesko začeli v Krnici pri Gorjah. Zlagoma vzpenjajoča pot nas je skozi gozd in ob suhi strugi potoka Ribščica, pritoka reke Radovne, pripeljala do Pokljuške luknje, ki so jo domačini uporabljali kot bližnjico na poti na Pokljuko. Tu smo si malce oddahnili, zajeli sapo in se odžejali, kajti tudi tu je bilo čutiti, da je dan vroč. Pokukali smo tudi v del soteske, kjer ob deževju čez steno pada slap. Počasi smo nadaljevali pot, opazovali naraven most visoko nad nami in skozi tesen med visokimi stenami pripeli do razširitve soteske, »vrtca«, kjer so v skalni steni Galerije kraljeviča Andreja – lesen mostovž v obliki ganka. Postavili so ga leta 1930 leta in ga poimenovali po novorojenem princu iz dinastije Karadžordževićev. Preden smo se lotili prečkanja galerij, smo posedli na klopi, razmeščene pod stenami in pomalicali, saj smo bili že potrebni okrepčila. Po cikcakasti stezi smo se povzpeli do mostovža in ga previdno prečkali. Takoj nato smo prišli v najbolj ozek prehod, ki je opremljen s stopnicami. Čeprav je bila pot dobro varovana tudi z jeklenicami, smo bili kar veseli, ko smo iz teme po precej naporni in strmi poti prispeli v Zadnji vrtec, poraščen z visoko praprotjo perušo in obdan z visokimi previsnimi stenami. Pred nami je bilo še nekaj vzpona skozi gozd iz soteske na rob in čez travnike do gostišča na Zatrniku, kjer nas je čakalo kosilo.

Na najožjem delu prehoda so stene le meter narazen.

Veseli smo bili, da smo obiskali to naravno znamenitost. To je bil tudi naš zadnji pohod pred poletjem, zato smo se poslovili od Sonje, ki nas zadnja leta požrtvovalno vodi in se ji zahvalili ter priporočili za naslednjo etapo, ki se bo začela septembra.

Podrto drevje na izhodu iz soteske priča o uničujočih silah narave.

Praprot navadna peruša na gosto prerašča vlažna rastišča Pokljuške soteske.


Na travnikih v okolici Zatrnika smo se znašli na vročem junijskem soncu.Vsem Svizcem, pa tudi drugim pohodnikom, želim prijetno, ne prevroče poletje, polno doživetij in radosti na poteh!

Besedilo: Rada Pišler
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak