torek, 12.6.2018

Končno je tudi za Vandrovke na torkov dan posijalo sonce, tako da smo lahko uresničile naš mesečni pohod, saj je v mesecu maju odpadel zaradi slabega vremena. No, tale 5. junij je bil na voljo, kot se spodobi za pohodnike, ki so polni želja in pričakovanj.

Na programu je bila Belska planina na Struški. Dva minibusa sta nas popeljala proti Jesenicam. Med potjo smo si za jutranje prebujanje privoščili okrepčilno kavico. Ves čas sta nas spremljala dobra volja in želja po novem doživetju.

Na Križovcu smo zapustili minibusa, si nadeli nahrbtnike, pripravili palice in pot pod noge. Takoj se je pot začela rahlo vzpenjati. Najprej se nam je zdelo, da bo taka pot lahek zalogaj, ampak postajalo je čedalje bolj naporno.

Sonce se je rahlo skrivalo za oblaki in se spet prikazalo, kot da nam kaže pot. Gozdne poti so nam nudile senco in nas svežile od sopare. Šli smo mimo pastirske koče na Pustem rovtu. Vmes smo opazovali govedo, ki se je paslo po cvetočih travnikih. Bolj ko smo se vzpenjali proti vrhu, bolj je bilo naporno. Po dveh urah in pol smo končno zagledali pastirsko kočo na Belski planini in se zelo oddahnili. Premagali smo 460 m nadmorske višine in zmagali!

Belska planina ali Svečica je na 1682 metrih nadmorske višine. Nahaja se na pogorju Struška. Lep razgled je na avstrijsko stran.

Na planini Svečica smo se posedli okoli koče in pomalicali. Narava nam je ponujala polno gorskega cvetja, tudi ključavnice so se še bohotile, pravkar pa so se odpirale zlatorumene pogačice.

Kmalu so nas zmotili temni oblaki, v daljavi je grmelo, zato smo se dokaj hitro odpravili po graničarski poti proti dolini. Toda nevihtni oblaki so nam prizanesli in se umaknili drugam. Ugotavljali smo, da je ta gozdna pot, po kateri smo se vračali, bolj strma. Prišli smo čisto do avstrijsko-slovenske meje, kjer nas je med Avstrijo in Slovenijo ločevala samo žica. Vodnik Milan nam je med potjo pripovedoval razne zanimivosti.

Zelo smo se razveselili, ko smo zagledali naša minibusa. Utrujeni, a neizmerno zadovoljni, smo se odpeljali do doma Pristava, kjer nas je čakalo okusno kosilo. Sladoled nas je osvežil, noge so počivale, hladna pijača je z veseljem stekla po grlu.

Tako je minil še en lep pohodniški dan, poln sreče in zadovoljstva. Tudi ta pot bo nepozabna, pa čeprav je bila kar naporna, ampak lepa.

Hvala vodniku Milanu za lepo in potrpežljivo vodenje.

Besedilo: Fani Šurca

Fotografije: Fani Šurca in Milan Jerman