Fani Šurca, 10.10.2019
Jesenski meseci so še posebno lepi za pohode in izlete. Vandrovke smo se v torek, 1. oktobra, odpravile na Sveti Jošt nad Kranjem.
Avtobus nas je najprej zapeljal do Medvod, kjer je sledila obvezna kavica za zbistritev naših glav, ki so bile še malo zaspane. Potem nas je Milan seznanil s pohodom, kako bo potekal in na kaj moramo biti pozorni.
Pešpot smo začeli v kraju Čepulje, kjer nas je avtobus odložil. Hitro smo zakorakali za vodnikom Milanom. Vandrovke smo bile v večini in to 26 žensk, za popestritev pa še Andrej in Marko, ki sta vedno pripravljena pomagati. Malo po asfaltu in že smo zavili na gozdno pot. Milan je omenil, da je to najlažja pot, ampak kot sem ugotovila, je kar zahtevna, predvsem pri zadnjem vzponu. Kar precej sem sopihala v hrib. Med potjo smo si ogledovali naravo, malo so nas motile tudi gobe, a pravih ni bilo nikjer. V dolino so se že vračali jutranji gobarji s slabo bero. Jesenske cvetice so bile v manjšini, saj se vidi, da se narava počasi že pripravlja na zimo.
Končno smo dosegli vrh, prišli do koče in cerkve. Višina je 845 m in do tu gor pelje 11 označenih poti. Takoj smo si ogledali okolico, saj je bilo vreme primerno za ogled najbližjih vrhov. Jošt je hrib nad Kranjem, ki se nahaja zahodno od nekoliko nižje Šmarjetne gore. Lep pogled je na Julijske in Kamniško Savinjske Alpe, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje in Jelovico.
Po kosilu je bilo potrebno priti v dolino. Rabili smo še kar eno dobro uro, saj smo se vmes tudi ustavljali. Za slovo ob koncu poti nas je malo pozdravil rahel dež.
Spet smo se naužili svežega zraka, bogatejši smo še za en hrib in lepe razglede. Zahvaljujemo se Milanu za vodenje. Imeli smo se lepo in fotografije nas bodo spominjale še dolgo časa