ponedeljek, 22.1.2018

Prvi naš pohod v novem letu je bil načrtovan na primorski konec, a je muhasto vreme pripomoglo k spremembi smeri na dolenjske griče.  Le kaj bo spet novega, je bilo pogosto vprašanje.

V torek, 16. januarja, smo naš pohod začeli v Šentrupertu, gručastem naselju na robu Mirnske doline. Vreme je bilo primerno in tudi sonce je sijalo. Usmerili smo se na pohodniško pot  Ivana Steklasa. Ta pot je dolga 20 km in je primerna za pohodnike vseh starosti. Začne se na trgu pred mogočno  gotsko cerkvijo sv. Ruperta iz leta 1497, katero je opisal tudi prof. Steklasa, zato ime po njem.

Pot vodi med  vinogradi, po makadamskih in gozdnih poteh ter združuje vse tamkajšnje naravne lepote in zgodovinske znamenitosti. Mi smo prehodili le slabih 5 km z veliko postanki, saj smo si ogledovali znamenitosti in naravo, kar  nam je vodnik Milan z veseljem razkazoval.
Tudi naša skupina pohodnikov si je ogledala nekaj najbolj zanimivih znamenitosti teh krajev. Ozka pot je speljana čez travnik in takoj smo v daljavi zagledali kapelo Žalostne Matere božje  in 11 manjših kapelic Križevega pota. Povzpeli smo se na razgledno Veselo goro ali Brinje, kjer stoji Barbova graščina iz leta 1768, v kateri je muzejska in spominska zbirka duhovnika in gospodarstvenika Pavla Petra Glavarja, ki je živel in umrl v bližnjem dvorcu Lanšprež. Asfaltna pot nas je vodila mimo domačij do cerkve sv. Frančiška Ksaverija, kjer smo imeli kratek postanek.

Usmerili smo se proti gradu Škrljevo, ki je omenjen leta 1044, a nikoli kot grad. Okolica je precej zaraščena in tudi grad je zapuščen.  Za gradom  izstopajo  vinske gorice Zadrage.

Na vrhu vasi Ravnik stoji zidanica in kapelica. Še bi lahko naštevala, saj je Šentrupert z okolico zelo raznolik. Velja pa še omeniti prvi muzej v naravi s kozolci v Sloveniji- Deželo kozolcev v Šetrupertu.

Mi smo se podali po asfaltni poti  do cerkve sv. Ruperta in se tam nekaj časa zadržali na  zelo prijetnem trgu z vaškimi gostilnami in hišami. Sonce je obsijalo bližnje zidanice  na razpotegnjenih gričih, kjer je doma cviček.
Še nekaj korakov in že smo bili v gostilni, kjer nas je čakalo okusno kosilo in kozarček domačega cvička. Preživeli smo lepo torkovo dopoldne na Dolenjskem. Fotografije bodo spomin na ta nepozabni dan.

V imenu pohodniške skupine Vandrovke se zahvaljujem vodniku Milanu, da  nam je odkrival zgodovinske in naravne znamenitosti   dolenjskih gričev v prijaznem vremenu.

Zapisala:  Fani Šurca, Foto: Fani Šurca,  Milan  Jerman