Na potepanju po planoti smo doživljali pravo simfonijo jesenskih žarečih barv v prijetnem sončnem vremenu. Pod nogami je šelestelo zlatorumeno listje, še vedno zeleni pašniki pa so bili še polni živine.

V vasi Šentviška gora, kjer smo pričeli pohod, stoji domačija Pri Lukšu, katere pročelje krasijo tri freske iz 18. stoletja in sončna ura.

Le kje bi si želel biti pokopan pisatelj Ciril Kosmač drugje kot na tej idilični planoti, blizu rojstnega kraja.

Skozi jesensko obarvan gozd smo se zložno vzpenjali proti severnemu robu Šentviške planote.

Bukovski vrh na severovzhodnem delu planote je poleg Gorskega vrha najvišje naselje.

Planota je prepredena s potmi in cestami, ki peljejo do vsake samotne, toda nekoč mogočne kmetije z dvojnimi kozolci kozli. Le vodnjaka nismo ugledali nikjer. Zato je še toliko bolj zanimiva legenda o edinem studencu pod Črvovim vrhom v Bukovem gaju, ki govori o beraču. Ta je prosil kmeta za dva hlebca kruha. Kmet mu jih je dal, berač pa mu je pokazal kraj, kjer naj koplje, da bo našel največje bogastvo na planoti – vodo. Ob studencu je kmet zasadil še nekaj bukev, ki prav zdaj zlatijo Bukov gaj.

V stavbi ob cesti je delovala do 1975 osnovna šola z eno učilnico.

Te kmetije ni več, ker se je sesula vase, a mnogi kleni trdoživi tolminski kmetje tu gori še vztrajajo.

Bukov gaj z vodnjakom je lepo urejen prostor, ki kar vabi k počitku v senci starih bukev.

Na Šentviški planoti vladata spokojni mir in tišina, razen v kraju Šentviška Gora, kjer je mladeži kar veliko. Ob pogledu na visoke dvonadstropne stare, a obnovljene hiše in mogočno farno cerkev sv. Vida, bi pričakovali, da je kraj še večji.

Razgled pa opravičuje vzpon na vrh, od koder se odpirajo razgledi na vse strani neba – tudi na Peči, kot pravijo domačini Bohinjsko-Tolminskemu grebenu.

Popotnik, če si zaželiš spokojnega miru, samote in tišine, pa srečanja s prijaznimi klenimi ljudmi, povzpni se na Šentviško planoto in uživaj lepoto in pestrost narave.

Skupinska slika Zimzelenov pred panoramo od Črne prsti do Kojce.

Z vrha nas je pot popeljala proti jugu preko travnikov, kjer se je še pred kratkim pasla živina.

Foto: Željko Jadanić in Sonja Zalar Bizjak