Zimzeleni na Galetovcu

2017

ponedeljek, 16.10.2017

Ko sem včasih odhajal v hribe, je bila Pokljuka le izhodišče za vzpone na skalne dvatisočake, zdaj pa je vabljiva za pohajanje po gozdnih poteh, med tisočerimi sestoji smrek, ki pa jih neusmiljeno desetka lubadar. Žalosten je pogled na velikanske skladovnice napadene hlodovine, ki čaka na odvoz. Še bolj boleče je gledati vse drče, kolovoze in globoke kolesnice, ki ostajajo za težkimi stroji … Upam pa, da bo narava zacelila te grde rane.

To je bil prvi vtis o jesenski Pokljuki, ko sem pogledoval skozi okno avtobusa. Tudi megla me je spominjala na letni čas, a želel sem, da bi se pokazalo sonce. Pri Mrzlem studencu je križišče več cest. Mi smo krenili proti jugu mimo visokih šotnih barij Šijec in Blejsko barje, ko so prameni sončnih žarkov barvali pokrajino.

Ko smo stopili iz avtobusa pri poti na Belsko planino, se je sramežljivo pokazalo in takoj je bilo razpoloženje še boljše. Namesto grdih gozdnih vlak sem opazoval redke obarvane listavce, prisluhnil tišini na planini, saj so na živahno poletno dejavnost spominjale le pospravljene zaprte koče in sledi živine.

Med potjo smo se vsi vprek pogovarjali o gobah: koliko jih je bilo, katere so najboljše, ali bomo katero našli… Kmalu smo se čudili skupini rdečih mušnic, ki so vzbudile veliko zanimanja, saj bi bil lahko kje blizu tudi jurček. A zaman.

Tako smo prišli na vrh Galetovca, razglednega vrha na Pokljuki, a nadležna megla v dolini nam je skrila poglede na Bled z okolico ter bližnje hribe. Bili pa smo deležni nekaj sončnih žarkov in prijaznega obiska gorenjskih znancev.

Vodnik Milan se je odločil, da nas popelje preko planine Ilovec proti Gorjušam po mehkih gozdnih poteh, kjer je bilo spet nekaj zlatorumenih listavcev. Tudi na tej planini je bilo vse spokojno mirno, a slutil sem, da se je moralo še pred nekaj dnevi tu pasti veliko živine.

Spet je sonce presekalo meglo, postajalo je vedno topleje. Vse je dišalo po jeseni, poti so posute z listjem, ki je šelestelo pod nogami …

Kolonije rdečih mušnic pa so se pojavljale skoraj do makadamske ceste, kjer nas je čakal avtobus. V sebi sem sklenil, da se bom vrnil na Pokljuko še večkrat, saj ponuja toliko lepega v vsakem letnem času. Sicer pa te lepote znamo ceniti šele zdaj, ko škripljejo kolena, ko je korak počasnejši … ko…

Zaploskali smo našemu Janku in Jožetu za prehojeno pot, se zahvalili Milanu in se odpeljali na Zatrnik na zasluženo malico.