četrtek, 31.5.2018

Prvega majskega pohoda na Golico s Križovca smo se Zimzeleni zelo veselili. Ker je bil april čemeren, prvomajski prazniki naporni, delo na vrtu utrudljivo, smo rabili vedrino, svežino, ki nam jo da ravno prav naporen korak v naše gore.

Prečili smo planino Pusti rovt.

Golico seveda poznamo iz prejšnjih pohodov. Zdaj nas je čakala v najlepšem odevu, z razcvetelimi narcisami. Skupini Barjani in Zimzelen smo se z minibusi pripeljali do izhodišča na Križovcu (1222 m). Tu smo se razdelili. Hrabrejši naj bi šli s sedla Suha preko slemen na vrh Golice, ostali pa po gozdni poti do planinske koče na Golici.

Ne, oko ne vara, res so narcise.

Ostanki snežnega plazu ob poti.

Gosta megla, ki se je vlekla po vrhovih Krvavke, je prvo skupino ustavila in jih usmerila po naši poti; bili so le malo pred nami.

Clusijeva svišča

Hoja po gozdu je bila zložna, malo nam je zatrepetalo srce le ob prečkanju čistin, kjer se pozna delovanje divjih snežnih plazov minule zime. A je šlo vse gladko, saj je ob nevarnih mestih stal Frenk in bdel nad varnim korakom. Elica pa nas je opozarjala na previdnost. Ustavili smo se le na varnih mestih, da smo si ogledali cvetje v skalah in ostanke snega.

Na varni planinski poti.

Videli smo črni teloh, ki cveti v vseh inačicah, od snežno bele do umazano rdeče barve, avrikelj v rumeni barvi, alpski zvonček, navadni slečnik, zlatične vetrnice, Clusijev svišč, spomladanski svišč ter seveda bele poljane narcis – ključavnic, tu v višini še slabo razcvetene.

Tudi ob povratku smo občudovali polja narcis.

Zadnji del poti do koče je malo rezal v kolena in je bil počitek zaželen. Dvorišče koče in vse klopi okoli nje pa so bile zasedene. Pohodnikov je bilo veliko od vsepovsod. Po kratkih pozdravih znancev so se skupine pohodnikov odpravile po svojih smereh. Tudi naša prva skupina se je odločila za vzpon na vrh Krvavke in sestop po slemenih, ker meglic ni več bilo.

Skupinska slika z Barjani.

Mi smo si vzeli čas za uživanje in lep pogled na Julijce in Zgornjesavsko dolino. Da nas ne bi uspavalo, smo se morali pripraviti na sestop. Strogo smo se držali navodil in pazili na vsak korak, ki bi lahko povzročil zdrs po grušču v globino. Navzdol je šlo hitreje kot navzgor. S prvo skupino smo se spet sešli na sedlu Suha, od koder smo vsi seveda lahko gledali na avstrijsko stran. Po obveznem slikanju nas je čakala le še pot do minibusov. Odpeljali smo se na Pristavo na zasluženo malico, na pasulj s klobaso. Potem pa nazaj na Vrhniko.

Besedilo: Mari Malovrh 

Fotografije: Željko J., Stane K., Marija A., Sonja Z. B