Anka Pažin, 24.5.2019
Ledeni možje s prijateljico Zofko so letos veseljačili. Že od aprila dež, sneg, toča, neurja vseh vrst!
Preprečili so nam drugi pohod v aprilu in slabo je kazalo za prvi v maju. A se je na “naš torek” vreme le toliko umirilo, da smo šli na pohod “V NEZNANO”, s svojo malico in dobro voljo v žepu.
Z moravške strani, iz Hrastnika pod Limbarsko goro, smo se odpravili na Limbarsko goro. Zložno pot med njivami in travniki smo poznali. Razgled je bil kljub oblakom dober. Nekje v Julijcih je izzivalo sonce. Veselo smo ugibali imena vrhov Kamniških Alp, Posavskega hribovja in Dolenjskega gričevja. Preveriti smo morali tudi mogočno lipo v naselju Limbarska Gora. Naši trije junaki so jo težko objeli. Najbrž je res, da je stara že preko 200 let.
Naš cilj je bila romarska cerkev sv. Valentina na vrhu zaobljenega slemena Limbarske gore, ene najbolj razglednih gora v ljubljanski okolici, skoraj v središču Slovenije.
Zimzeleni smo obšli poslopje, si odtisnili žig ter si ogledali okolico. Spomnili smo se na poti, ki smo jih prehodili po okoliških hribih, ki smo jih prepoznali, na razne dogodivščine, ki sicer počasi tonejo v pozabo.
Ob pogledu čez Moravško dolino smo opazili parcele nekdanjih peskokopov, ki burijo duhove domačinov, ki sumijo, da tja zdaj dovažajo različne odpadke. Ker smo doživeli “Kemis”, smo tudi mi občutljivi na take dogodke.
Vrh smo zapustili po drugi strani skozi naselje Negastrn. Zelo lepo urejene kmetije visijo na južnem pobočju hriba nad njivami in pravimi kmečkimi cvetočimi travniki.
Tu ob rahlem vetru valovijo rumene, vijolične, rdeče in bele barve poljskega cvetja.
Ko smo prišli do potoka Drtijščica, je že začelo pršiti. Pospešili smo korak in se glasno razveselili avtobusa. Hrabri imajo srečo!
Elica in Frenk sta nas pohvalila in se seveda oddahnila, ker smo lepo zaključili pohod.