ponedeljek, 3.4.2017
Drugi pohod v marcu je Zimzelene popeljal na Pot v Zalo. Ime je prinašalo nekaj lepega, zanimivega, malo skrivnostnega. Veselili smo se ga!
Na dan pohoda nas je pozdravilo mrzlo, jasno jutro in obetalo nova, lepa doživetja. Hojo smo pričeli na vznožju Golnega vrha in se spuščali po mogočnem jelovem gozdu, kjer smo si ogledali številna mravljišča in se umikali manjšim močvaram, ki nastajajo na neprepustnih peščenjakih po dežju Prehodili smo najvišji vrh Zale 899 m in razposajeno pregledali vse skrivnosti jase z gozdno kočo. Fantje so zaigrali na lesen ksilofon nekaj znanih melodij. Malo niže nas je čakala mahovnata medvedka Špela z nagajivim mladičem. Pogumno smo se postavili ob njiju za skupinsko fotografiranje, nato pa nadaljevali hojo do zadnjih obronkov gozda. Tam se nam je razširil panoramski razgled preko vsega Škofjeloškega hribovja do Julijcev, kjer je kraljeval Triglav, bleščeč v soncu, na dosegu roke. To je pogled, ki ti ostane za večni spomin in se ga ne naveličaš.
Odločili smo se za odmor, posedli po klopeh ob Marijinem znamenju in malicali.
Za pot zelo skrbno skrbijo člani TD Žirovski vrh. Povezali so želje pohodnikov s povestjo Ivana Tavčarja V Zali in postavili panoje, na katerih lahko preberemo ljubezensko zgodbo in preverjamo svoje znanje.
Naslednja točka ogleda je bila znana kmetija Mrak. Gospodarska hiša in vsa poslopja visijo v strmini ter kljubujejo času že stoletja Pri tej družini se je v zgodbi zdravil kanonik Amandus, domača hči Katarina pa ga je negovala in ljubila. Njeni bratje so odločili drugače in zgodba se je tragično končala. Nas so posebno zanimale izrezljane podobe in pohištvo, delo pokojnega gospodarja Cirila Kavčiča. V vsaki sliki lahko opazimo življenjsko povezavo z delom in časom. Mlada gospodinja nas je povabila tudi v hlev. Ponosno nam je pokazala poleg goveje živine hladnokrvne slovenske konje. Bili smo navdušeni: plečati lepotci širokih riti, s košatimi repi so hrzali in dominirali v hlevu. Verjetno so nestrpno čakali, da jih spustijo na prostost in zdirjajo na domačih travnikih.
Naša pot se je nadaljevala mimo samotnih kmetij, zopet skozi gozd v divjo, mračno globel. Tu se nam je korak ustavil ob pogledu na neukrotljivo moč vode, ki je divjala čez balvane in delala slapove. To je Zala, lepotica, ki smo jo iskali. Napili smo se hladne vode pri pipici v rebri in začeli zadnji del poti navkreber.
Zlagoma smo premagovali ovinke proti vrhu mimo zadnje kmetije. Na slemenu smo videli bunkerje Rupnikove linije, a tokrat niso bili naš cilj ogleda. Razveselili smo se rumenega avtobusa, ki nam je prišel naproti in nas popeljal v Žiri, kjer smo v domači gostilni proslavili Jožetovih sedemdeset let.
Pohod smo pričeli v hladnem, s soncem obsijanem jutru
Janez nas je gozdni jasi razveselil z igranjem na gozdni ksilofon
Medvedke Štefke in njenega mladiča se nismo ustrašili
S travnikov se nam je odprl pogled na bližnji Blegoš in še zasneženi Triglav
Na pročelju kmetije Pr’Mrak hišo varuje pred ognjem sv. Florjan, delo rezbarja Cirila Kavčiča
Potok Zala ob deževju premika skale, tokrat pa je bil precej pohleven
Na vsakem panoju ob poti smo si prebrali del zgodbe o Amandusu in Katarini
Izbrali smo pravi termin za pohod, saj so vsepovsod okoli nas cveteli žafrani
Na slemenu Žirovskega vrha smo se poslovili od panorame s Kamniškimi Alpami
Zapisala: Anka Pažin
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak