E. Brelih, 4.12.2019

V mesecu novembru so se kar vrstili turobni, oblačni in deževni dnevi, zato nam je prvi težko pričakovani pohod v novembru odpadel.

Le kaj bo drugi torek v mesecu? Kar pet tednov se že nismo videli na pohodu!

Pa je prišla dobra novica iz ARSA, da bo na Primorskem sijalo soooonce. Tja bomo šli, na sonce in po razglede, na Kokoš, seveda.

image

Željko Jadanić Kratek počitek po prvem vzponu.

Že od Postojne dalje so se naši upi potrjevali, da smo se odločili prav. Divača se je že kopala v soncu, v Lokvi smo zavili proti nekdanjemu mejnemu prehodu Lipica in veselo zakoračili po Lipiški gmajni proti našemu cilju nad vasmi Lokev, Vilenica in Lipica, na Kokoško po primorsko.

Narava se je že spravila k počitku, le posamezni listki rdečega ruja so še spominjali na žareče grme, ki jeseni krasijo kraške gmajne.

image

Željko Jadanić Narava je že pripravljena na zimski počitek.

Vse je spokojno mirno, le zagreti kolesarji in tekači ter mi veselo rinemo proti vrhu hriba (674 m) in se spogledujemo s soncem. Hrib je prepreden z mnogimi potkami, mi smo izbrali kar makadamsko. Nihče ni razmišljal, da je pot speljana ob meji z Italijo, a danes to ni več pregrada, preko katere se ne sme. Po premagani poti smo bili nagrajeni še z razgledom proti Tržaškemu zalivu in s slučajno odprto planinsko kočo.

image

Željko Jadanić Skupina se je nastavljala soncu in fotografu.
image

Željko Jadanić Vednozeleni brin deluje sveže na suhi travi.

Rahel veter, ki nas je spremljal večino poti, se je umirjal, mi pa smo zavzeli najbolj osončene kotičke pri koči. Kako prijetno je bilo martinčkanje na šestnajstih stopinjah in vdihavanje pravega svežega kraškega zraka!

Še malica je bolj teknila.

Šele ko smo se vračali nazaj, smo opazili, kakšne razrite »njive« puščajo za sabo divji prašiči. Najbrž jih je na desetine in mnogo preveč, ki iščejo hrano pod zemljo.

image

Željko Jadanić Le nekaj zadnjih listkov ruja še kljubuje na vejicah.
image

Željko Jadanić Le kam se vsem tako mudi – k busu seveda.

Prekmalu smo bili pri našem oranžnem lepotcu, zato smo se še nekaj časa pogovarjali o lepo preživetem dnevu na svežem suhem zraku.

Ob povratku pa smo si v Divači privoščili še malo kofeina in teina, da bomo lažje sprejeli sivino, v katero smo se vračali.