torek, 3.4.2018
Škabrijel je skromno poraščen hrib (646 m) nad Solkanom nasproti Sabotina. Ločuje ju v pesmih večkrat opevana modro zelena reka Soča. V bližini dominira Sveta gora, pobočje pa se nadaljuje preko Svetega Daniela v Trnovski gozd. Krasi ga lepo ime sv. Gabrijela, a dobil je tudi druga imena: Dom mrličev, hrib smrti, domačini pa nikoli ne rečejo drugače kot Škabrijel.
V prvi svetovni vojni je bil zadnja in najvažnejša strateška točka nad Vipavsko dolino za obe vojskujočih strani. Vojaki so dneve in noči utrjevali frontno linijo in zaledje, nastajali so podzemni rovi, podzemeljske utrdbe, zaklonišča – kaverne, sistemi strelskih jarkov… Sledile so si ofenzive, porazi in zmage, mnogoštevilne smrti in bolečine. Ob koncu vojne je hrib ostal poln trupel, razdejan in gol od neštetih granat in min.
Zimzeleni smo malo zakrneli po mrzlih, vetrovnih in zasneženih tednih začeli pohod z mešanimi občutki na Prevali, ob spomeniku avstro-ogrskemu prekaljenemu in preizkušenemu maršalu Svetozarju Boroeviću von Bojni. V spomin in opomin! Pot se je začela zlagoma vzpenjati v strmino. Med drevjem in kamenjem smo opazovali zrušene in zaraščene jarke in številne vhode v kaverne.
Ustavili smo se ob spomeniku madžarskim vojakom, kjer je naš Janez zrecitiral molitev v madžarščini in dodal še pesmico, a nismo ničesar razumeli. Bilo pa je za tiste, ki so morali umreti v tem kamnitem svetu, a tudi oni niso razumeli, zakaj.
Do vrha je bila strmina vse hujša, a kmalu smo zagledali razgledni stolp. Hitro se je slišala ocena, da je vrhniški leseni lepši in višji, a razglede preko Goriške so vsi pohvalili. Spomenika vsem vojakom, ki so morali umreti na tem hribu, nismo spregledali.
Vračali smo se proti vasi Ravnica mimo prevala Vratca, od koder so v času bitk nosači v najhujši pripeki na hrbtih soborcem prinašali najbolj iskano tekočino – vooooodo. Za kratek čas smo se ustavili še pri odcepu za zaselek Pri Peči in poslušali odlomek pretresljive izpovedi preživelega vojaka.
Toliko trpljenja bi človeštvo moralo kaj izučiti, da se ne bi nikoli več ponovilo!
Spomenik poveljniku soške fronte v letih 1915 – 1917, Svetozarju Boroeviču pl. Bojna na Prevali.
Položna pot nas je sprva vodil preko zahodnega pobočja Škabrijela.
Pod potjo smo hitro odkrili ostanke strelskih jarkov.
Janez je pred obeležjem, postavljenim v spomin na padle vojake madžarskega 4. domobranskega polka, v madžarščini zrecitiral molitev .
Na vrhu Škabrijela stoji spominsko obeležje vsem, ki so morali umreti na tem hribu. Postavljeno je bilo šele leta 2003, šestinosemdeset let po koncu bojev.
Razgledni stolp na vrhu omogoča opazovanje bližnje in daljne okolice.
Samostan in cerkev na bližnji Sv. Gori sta bila med 1. svetovno vojno popolnoma porušena.
Še skupinski posnetek pod stolpom, potem pa navzdol.
Za konec so pohodniki prisluhnili odlomku iz knjige Škabrijel o stezi smrti, kot so imenovali pot iz Trnovskega gozda v strelske jarke Škabrijela.
Zapisala: Anka Pažin, Slike: Željko Jadanić, Sonja Zalar Bizjak