Učka je gorski greben nad Kvarnerskim zalivom, ki kot okamneli morski val zapira vso vzhodno istrsko obalo do Plominskega zaliva.
Prehod v zahodno Istro in v Čičerijo je možen le preko sedla Poklon. Ukana je seveda predor pod Učko.
Zimzeleni smo težko pričakali ta pohod, ker nam ga je lani izmaknilo slabo vreme. Letos smo bili pripravljeni; vreme tudi, saj je bilo hladno, vetrovno, a sončno. Med daljšo vožnjo v sosednjo Hrvaško nam je Sonja izčrpno predstavila geološko, botanično in zgodovinsko bogato deželo. Cilj na Učki je bil Vojak, 1396 m visok vrh z razglednikom iz leta 1911 in novodobnimi antenami ter oddajniki.
Pot smo začeli na zahodnem pobočju Učke, na istrski strani pod sedlom Poklon. Izognili smo se severovzhodnemu vetru in se v zatišju vzpenjali po gozdni poti med visokimi bukvami proti Sedlu. Tam nas je na gozdni meji pod Vojakom in Suhim vrhom zajel hladen veter, ki nas je spremljal do konca poti.
Poslovili smo se od skupinice pohodnic, ki se je vrnila po isti poti, nato pa nas je čakal strm vzpon. Veter je neusmiljeno bril, noge so klecale…Kljub zaletavi burji smo »prigrizli« do vrha Učke in do razglednika. Pogled preko obzorja nam je poplačal trud. Pred nami se je bleščalo Jadransko morje z otoki Cres, Krk, Pag, do Velebita in preko Krasa do Julijcev. Nismo se dolgo zadrževali na ploščadi, ker je nastala splošna gneča zaradi turistov, ki so se udobno pripeljali kar s »plaže« do vrha.
Vračali smo se po bolj strmi Učni poti Plas pod grebenom zahodnim Učke. Pot je opremljena s panoji, ki nazorno prikazujejo botanične in geološke posebnosti. Tudi mi smo si ogledali kraško brezno sredi gozda. Sonja nam je pokazala še fosil rudistne školjke, ki ga je našla na enem od prejšnjih obiskov Učke. Večkrat smo prečkali asfaltno cesto, a nismo skrenili z steze, ki nas je privedla na Poklon k ostalim pohodnikom, ki so nas že čakali na avtobus in si izmenjali vtise.
Na našem mejnem prehodu so nam malo zagrenili vrnitev v deželo na sončni strani Alp, ker so nas pustili čakati v nedogled.
