Dobrač, gora nad Ziljsko dolino, nas je že dolgo izzivala in pričakovali smo, da jo bomo osvojili konec junija. Bili smo že blizu! Toda v Kranjski Gori smo zavili proti Vršiču, z razlogom. Ob pogledu na avstrijsko stran meje so se že vlekli sivi oblaki, ki niso obetali nič lepega.

Prihod v Mali Tamar.

Pri Mihovem domu smo se poslovili od našega prijaznega voznika Miha in se usmerili proti planini v Klinu in Mali Tamar.

Okroglolistna zelenka je malo poznana rastlina smrekovih gozdov in ruševja.

Tudi do koče v Krnici se bomo razgibali in razgledali, malo botanizirali, malo kramljali …

Lepi čeveljc smo opazili v vazi poleg ostalih rož, odtrganega je prinesla neka gospa.

Zakaj krnica, smo se spraševali. To je geografski pojem za kotanjo pod strmimi pobočji, pod vrhovi gora, le na eni strani odprto proti dolini. Dolina Krnica poteka ob potoku Velika Pišnica, ki s svojim videzom razkazuje razdiralno moč hudourniških voda, ki pridrvijo z gora (Križ, Škrlatica, Špik, Prisojnik in drugih) ob nalivih in neurjih.

Skrita lepota dvolistnega vimenjaka.

Po prijazni gozdni poti smo se spustili do planine v Klinu, kjer so ravno takrat postavljali električnega pastirja za živino. Pogled se je ustavil na s soncem obsijanih visokih vršacih pred nami. Pot smo nadaljevali do konca skledi podobne kotline, kjer smo zagledali planinsko kočo, ki je na višini 1113 m.

Skupinska med gorami in suho strugo Pišnice.

Kakšna kulisa navpičnih sten proti vzhodu, severu in zahodu! Le za plezanje, smo ugotavljali. Iz te zamaknjenosti v ostenja nas je predramila prijazna mladenka z vprašanjem, s čim nas lahko postreže.

Vsem znana arnika ni vsem poznana, je pa ogrožena zaradi nabiranja.

Ker je bilo sonce že dovolj visoko, nas je pred kočo prijetno grelo. Potešili smo lakoto in žejo ter se po poti, polni grušča, ob potoku vračali do vršiške ceste. Na poti smo napasli oči na rdečih naglavkah, rododendronu, celo arniki, zvončicah, dvolistnem vimenjaku, divjakovcu, pojalniku, gnezdovnicah … Marsikdo je prvič videl lepi čeveljc, a ne izdamo kje.

Skupinska pod Eriko.

Prehitro se je končala pot ob divji strugi Velike Pišnice in že smo hiteli proti Mojstrani, kjer smo slavljencem zapeli in jim zaželeli še mnogo lepih pohodov. Ob tem pa smo se čisto pozabili zahvaliti vodnikom za vso skrb in vodenja in si zaželeti, da se kmalu spet vidimo, a bo za to še čas.

Vsem našim pohodnicam in pohodnikom, ostalim planincem, vsem, ki to berete, predvsem pa našim štirim vodnikom in organizatorkam srečno na poteh, varen korak, obilico dobre volje in potrpežljivosti ter zdravja v imenu vseh, ki se radi družimo in živimo razgibano.

Nasvidenje v jeseni!