ponedeljek, 19.3.2018

»Vremenska napoved je megla z dežjem, je megla z dežjem…« poje celo pesmica, a letos je že prevečkrat tudi resnica. Vsem pohodnikom dela  sive lase, kam se odpraviti. Ker nismo ekstremni pohodniki, po meter debeli snežni odeji ne moremo v hribe, zato iščemo  prijaznejše kotičke, a prehude padavine nam še te  onemogočajo. » A saj po novem, saj po novem bolje bo, bolje bo..« si pravimo.

Kako nepredvidljiv  je bil ta torek trinajstega,  a se nismo dali. »Gremo pa na Roglo, kjer kaže, da bo dopoldne suho!« Rečeno, storjeno.
Iz Zreč, kjer smo se okrepčali, smo  začeli vijugati po kar suhi cesti in se čudili debelini snega ob straneh. Kakšna zimska pravljica nas je čakala na vrhu osrednjega grebena Konjiško Zreškega Pohorja – na Rogli.  Množica smučarjev v pisanih oblačilih je razbijala snežno belino, ropot žičniških naprav je  motil gorsko tišino, svežina zraka pa je polnila naša pljuča.

Tudi sonce je sramežljivo kukalo izza sivih dežnih oblakov in nam vlivalo pogum, da smo se odpravili proti koči na Pesku in do jezerc pri Mašinžagi. Opazovali smo  zelene smreke z dolgimi lišaji bradovci, spodaj pa skoraj dva metra  beline – kontrast, ki pomirja.

Prehitro se je sonce skrilo, zaplesalo je babje pšeno, pa dežne kaplje in nekaj snežink; skoraj vse hkrati,  a mi smo se zatekli v kočo, kjer smo si privoščili kaj drugega kot pohorski lonec in si dali duška  izmenjavi mnenj, saj se že več ko mesec dni nismo družili na pohodu.

Poklicali smo oranžnega lepotca, ki brez Miha ne pelje in se suhi ter siti odpeljali proti domu.

Pred dvema dnevoma še sanjali nismo, da bomo uživali v takem snežnem »paradižu« na Rogli in se sprehajali skoraj po »bob stezi« zaradi višine snega na obeh straneh ceste. Še bomo šli na Roglo, ko bo območje zeleno in cvetoče – kontrast današnjemu dnevu.

Namesto razmočene snežne poti smo raje izbrali suho asfaltno pot.

Verjamete, da je bilo preko 2 m snega?

Trije prijatelji.

Koča na Pesku.

Skupinska na Mašinžagi.

Zapisala: Elica Brelih, Slike: Darka Ogorevc, Milan Jerman