petek, 11.5.2018

Pravo razkošje je opazovati prebujajočo pomlad, cvetoče stare jablane in dihati čist zrak, ker tod naokoli ni nobene industrije. To je del Dolenjske, okoli 10 km krožne tematske pešpoti, ki ste začne in konča v vasi Bučka.

Začetek Mlinarjeve poti
Dragica in Frenk na čelu kolone
Bučka in Škocjan sta kraja, združena v občino Škocjan, kjer imajo Knobleharjevo tematsko pot, ki so jo poimenovali po domačinu, dr. Ignaciju Knobleharju. Vaščani Bučke pa so stopili skupaj in pripravili še eno turistično pot. Ta pot naj bi po proučevanju zgodovinskih virov in ustnih izročil ohranjala celovito mlinarsko dediščino v tem kraju.
Kar nekaj takih mostičkov smo uporabili
Elica nam razlaga pomen kijastega lisičjaka, rastline s plazečim se ali pokončnim steblom, ki je gosto poraslo z iglicam podobnimi listi
Ob vsej poti nas je spremljalo bujno cvetoče sadno drevje
Ob potoku Čolnišček je zrnje v moko nekoč mlelo kar devet mlinov. Pot vodi mimo cerkva, polj, po gozdu, večkrat smo prečkali potok po mostičkih in mimo opuščenih starih mlinov, samo nekateri so še sposobni mleti. Naša vodnica Dragica, ki je bila domačinka Bučke, nam je med potjo pripovedovala mnogo zgodb iz teh krajev; nekaj tudi o težkih časih med vojno, ko so bili pod nemško okupacijo, pa tudi nekaj hudomušnih mlinarskih zgodb. Ena zanimivejših je ta, zakaj ime Bučka, pa komu so prvič zapeli tisto o vinu bučenskem. Še najbolj hudomušna je tista, ki pravi, kako močan mora biti mlinar, da lahko prenaša vreče. Če pa hoče biti še bogat, mora imeti tudi zelo kosmate roke ter široke in ne zapete rokave … Takšne in podobne zgodbe so bile ob vsaki tematski tabli.
Skupinska slika na Dragičini domačiji na Štritu
Mlinček ropoče in voda šumlja, …
Ko smo bili že malce utrujeni od poti ali od pravih poletnih temperatur, se nam je Miha že približal s svojim busom. Odpeljali smo se še v nam že znano gostišče na Studencu in tam zaključili še en lep pohodni dan Zimzelenov.
Skupinska slika pri Vajsovem mlinu
Avtorica: Ivanka S.
Foto: Željko J.