Marija Dolinar, 20.10.2020
Tistega lepega torka smo se odpeljali po štajerski avtocesti do Prebolda in se po vijugasti cesti dvignili do prelaza Podmeja.
Megla je občasno zajela kolono pohodnikov po poteh skozi gozdove, čez senožeti, mimo zaselkov v smeri Svete planine (Partizanskega vrha).
Na zeleni jasi z lovsko kočo smo počivali in zdelo se je, da so meglice prav vse ovile s svojo pravljično kopreno, toda šli smo dalje in prvi sončni žarki, ki so skozi drevesne krošnje posijali na nas, so vlili veselje, da smo lažje premagovali strmino, ki nas je pripeljala na sončna pobočja Svete planine z pogledom na Čemšeniško planino in mimo gostišča do cerkvice Marijinega imena z prostostoječim zvonikom in pokopališčem. Po stezi za cerkvijo, smo se dvignili na vrh Svete planine z razgledi na Šaleško dolino proti severu in Posavskem hribovjem na jugu.
Po spustu do razpotja smo usmerili korake v pobočje Javorja in mimo cerkve sv. Lenarta prišli do vasi in Planinskega doma Vrhe ter posedli v travo v varnih razdaljah, a dovolj skupaj, da nas je Tatjana ujela v svoj fotoaparat.
Razgledi na hribe pod nami in okolici, barve z odtenki zelene in zlate so lezli pod kožo. Toplo sonce je grelo, razživelo Sončke in njihove pogovore, da je bila pot v dolino, mimo kmetije Zabrložnik in navzdol proti vasi Loke, kljub skupni dolžini 13 km, skoraj prekratka. Veliki svetlikajoči kostanji na poteh so očarali Sončice, da so sijale od zadovoljstva.
Ja, v tem vmesnem času, ko je covid ponovno posegel v naše planinsko pohodniške načrte, se bomo radi spominjali tistega lepega torka na Sveti planini.
