14. 9. 2021

Prav prijazno sončen in poletni dan sredi septembra je Zimzelene zvabil na Studeno, to je  vasica v občini Postojna. Vasica je postala zanimiva v decembru leta 1893, ko so tovorili velik jambor, dolg kar 63 m,  za jadrnico  z Rakitne  v Trst preko Planine do Studenega, kjer se je ta zagozdil in je bilo treba odbiti vogal hiše. Verjetno je to prišlo prav še marsikateremu furmanu. Pravijo, da se na hiši pozna odbitost še danes.

Čeprav številčno malo okrnjeni, smo počakali našega prevoznika Miha pri transformatorju, a veseli, da smo se spet zbrali. Dobro razpoloženi smo se odpravili  preko Logatca do izhodišča naše poti.  Pod  budnim očesom Frenka smo se podali na pot, ki ni bila prezahtevna. Pogledi so nam uhajali proti sv. Lovrencu nad Studenim, ki se  dviga 1019 m visoko in  na pot, ki se strmo vzpenja skoraj naravnost na Goro. Po dobri uri hoje smo prispeli do lovske koče, z lepo urejeno okolico. Tu smo se malo oddahnili in nadaljevali  proti vasi Gorenje. Malo pred vasjo smo se ustavili ob Napoleonovem vodnjaku, ki so ga domačini leta 2004 lepo obnovili. Leta nazaj je bil to vodohran, za oskrbo Pivke in Postojne z vodo. Naprej nas je pot vodila proti Bukovju, vasici pred znamenitim Predjamskim gradom. Ker je bilo časa dovolj, smo se zapeljali  do Predjame. S parkirišča se je odprl pogled na velikansko odprtino v steni, pred njo pa kot gnezdo grad, bivališče roparskega viteza Erazma Predjamskega iz 15. stoletja, ki je bil premagan šele po devetih mesecih obleganja gradu zaradi izdaje.

Zanimiv bi bil obisk gradu, a prišel je čas za povratek proti Vrhniki. Tu smo imeli še eno prijetno opravilo, saj sta nas naši slavljenki Marta in Pavla pogostili pri Kranjcu, mi pa smo jima izročili darilca  in zapeli.

Bil je lep dan in naj se kmalu ponovi.

Zapis: Joži Jesenko,   slike: Janez Cerk

V vasici Gorenje

Ob spominskem obeležju

Vasica Bukovje

Kako različna oprema

Pogled na Predjamski grad

Naj zimzeleni Janko in njegova Francka

Jubilantki, še na mnoga zdrava leta