Končno smo dočakali prvi pohod po dolgih mesecih čakanja na umiritev epidemije korona virusa Covid-19. Ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov smo se odpravili na lažji pohod, upoštevaje, da mnogi pohodniki niso vzdrževali telesne kondicije.

Cerkniško jezero se je izkazalo kot primeren cilj, saj učna POT DRVOŠEC po polotoku z istim imenom ni naporna, nudi pa veliko možnost za spoznavanje tega bisera slovenske narave. Opremljena je z zanimivimi informacijami in številnimi risbami rastlin in živali na lesenih tramovih, ponaša pa se z dvema opazovalnicama in 10 metrskim stolpom, ki omogočajo opazovanje površine Cerkniškega jezera.

Pot nas je vodila najprej k Rešetu, sistemu požiralnikov na jezerskem dnu, ki pa so bili zaliti z vodo. Na poplavljenem bregu nas je presenetila množica poletnih velikih zvončkov in rumene vodne perunike, še lepši pa so bili ilirski mečki, majhne gladijole intenzivno rožnate barve.Po nasipu smo se sprehodili do stebrov, ki na originalen način pojasnjujejo prehranjevalne splete organizmov, ki tu živijo. Pot se je nadaljevala v gozd in kmalu smo stali na opazovalnici Kuharca in se razgledovali po jezerski gladini. Nedaleč stran je na robu še ena opazovalnica, Klejni vrh, od koder smo med trstičjem videli nekaj črnih lisk V bližini je informacijska točka, posvečena velikim zverem, risu, volku in medvedu. V prijetnem hladu smo prispeli do Pocinovega laza, kjer je nekdo na bregu vrtače, zapolnjene z vodo, zbiral žuželke za analizo. Tu je bilo tudi konec naše poti po Drvošcu in pričeli smo se vračati po cesti. Lahko smo prisluhnili zvokom živali z jezerske gladine, za njihovo opazovanje pa se je bilo potrebno povzpeti na visok lesen opazovalni stolp nad cesto.

Zadovoljstvo nad videnim in doživetim je bilo veliko in mislim, da se bomo na Cerkniško jezero še vrnili.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak