1.6.2021
Na prvi junijski torek smo se Sončki, ob upoštevanju veljavnih ukrepov zaradi epidemije covida-19, odpeljali do Ihana in se pri Športnem parku podali po Ihanski poti.
Vse je bilo tako, kot že dolgo ne. Pohodniki v predpisani razdalji, sonce, rahel veter, visoke trave, čebljanje, ki je včasih prebudilo ptice, vasice na robovih nad ihansko-domžalsko ravnino in cerkvice, Jurijeva v Ihanu, Kunigundina na Taboru in Miklavževa na Goropečah. Starodavna arhitektura in travnata področja so nas obrnila v mešane gozdove z ostanki sečnje, razmočeni kolovozi pa so spominjali na ranljivost naravnega okolja, ko vanj poseže človek.
Na ranljivost in hudobijo človeka je nad vasjo Oklo spominjalo tudi obeležje sredi jase, posute s poljskim cvetjem, na dobroto in srčnost pa jubilantka Ivanka in njena bogata belokranjska pogača.
Veselje ob snidenju, sreča v objemu narave, pogovori in tudi naša ranljivost, tiha spoštljivost ob misli na Janeza, ki ga ni več med nami, je spremljala to hojo vse do Dobovelj in Jamarskega doma na Gorjuši, kjer smo pot zaključili.
Marija Dolinar, foto Tatjana Rodošek