1.6.2021
Na prvi junijski torek smo se Sončki, ob upoštevanju veljavnih ukrepov zaradi epidemije covida-19, odpeljali do Ihana in se pri Športnem parku podali po Ihanski poti.
Vse je bilo tako, kot že dolgo ne. Pohodniki v predpisani razdalji, sonce, rahel veter, visoke trave, čebljanje, ki je včasih prebudilo ptice, vasice na robovih nad ihansko-domžalsko ravnino in cerkvice, Jurijeva v Ihanu, Kunigundina na Taboru in Miklavževa na Goropečah. Starodavna arhitektura in travnata področja so nas obrnila v mešane gozdove z ostanki sečnje, razmočeni kolovozi pa so spominjali na ranljivost naravnega okolja, ko vanj poseže človek.
Na ranljivost in hudobijo človeka je nad vasjo Oklo spominjalo tudi obeležje sredi jase, posute s poljskim cvetjem, na dobroto in srčnost pa jubilantka Ivanka in njena bogata belokranjska pogača.
Veselje ob snidenju, sreča v objemu narave, pogovori in tudi naša ranljivost, tiha spoštljivost ob misli na Janeza, ki ga ni več med nami, je spremljala to hojo vse do Dobovelj in Jamarskega doma na Gorjuši, kjer smo pot zaključili.
Marija Dolinar, foto Tatjana Rodošek
-
- Pohod smo začeli pri info tabli pri Športnem parku v Ihanu.
-
- Napotili smo se proti cerkvi sv. Jurija…
-
- … in naprej skozi gozd do Tabora s starodavno cerkvico sv. Kunigunde, zgrajene v obdobju turških spopadov.
-
- Pri bližnji domačiji nas je v vsej svoji lepoti pozdravil pav.
-
- Pot nas je vodila mimo Konjeniškega centra Brdo pri Ihanu …
-
- … do pohodniške točke Goropeče z gotsko oblikovano cerkvico sv. Miklavža, zavetnika splavarjev in brodarjev.
-
- S poti proti Oklem se je odprl pogled proti Ihanu in bolj oddaljenim gričem in hribom.
-
- Kamniško-Savinjske Alpe od Kočne do Ojstrice.
-
- Mimo tega kozolca toplarja v Dobovljah smo se začeli spuščati proti Jamarskemu domu na Gorjuši, kjer nas je že čakal avtobus.
-
- Če bi Ihansko krožno pot nadaljevali, bi šli mimo mogočnega gradu Krumperk, ki pa žal, propada.
