19. 04. 2022

Na morebiten dež in barjanske meglice nisem več  mislila, ko se je avtobus čez Smrečje  spustil v Žirovsko kotlino in se skozi Trebijo ter Sovodenj, mimo koče na Ermanovcu, dvigoval v Škofjeloško hribovje do sedla pri domačiji Vrhovec, kjer je veter razpihoval oblake ter nam odprl prve poglede na  posejane  zaselke Cerkljanskega hribovja,  na nikoli upognjeno Kojco,  na žametno hrbtišče Porezna, kar je privabilo nasmehe na obraze pohodnikov zaradi tisoč in enega spomina  nekje globoko  na levi.

Hoja v melodiji vetra nas je po planinski poti vodila mimo ostankov italijanske kasarne na Vrhovčevem griču. Na razpotju smo zasopihali ob robu gozdne meje v  kratki strmi del do razgledišča in bivaka pod vrhom Škofja, kjer je veter na mnoga leta bučno igral slavljencema, ko smo se krepčali s sladkimi in slanimi dobrotami ter se razgledovali po vrhovih Bohinjsko Tolminskih gora in vasicah pod nami.

Po travnatem grebenu  z osamljenimi  smrekami   in brezami  smo  dosegli  974 m visoki vrh Škofje z žigom in se vračali  po kolovozu v pobočju hriba, opazovali samotne kmetije in  Blegoš. V toploti sonca so zadišale smreke,  ko smo na razpotju krenili navzdol v gozd proti prelazu Kladje, kjer nas je čakal avtobus.

 

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Danica Kos, Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk