V tednu povsem poletnih temperatur smo Svizci 19. maja imeli najlepši dan v tednu, z jutranjim hladom, občasnim vzhodnim vetrom in širnimi razgledi na vse strani. Prvi cilj je bil Lavrovec z nadmorsko višino 884m,  kjer se stikajo Polhograjsko, Rovtarsko in Škofjeloško hribovje. Pozornost je vzbudil heliograf, instrument za nepretrgano beleženje trajanja sončnega obsevanja, ki na vrhu stoji že preko petdeset let. Ob robu gozda, kjer so cvetele številne jerebike, smo se spustili na pot in malo kasneje na cesto, ki nas je vodila mimo samotnih kmetij proti Golemu vrhu.

Hodili smo po slemenu, kjer so v obdobju Kraljevine Jugoslavije gradili Rupnikovo linijo, sistem utrdb, ki naj bi preprečila italijanski napad na Jugoslavijo. Ob poti smo šli mimo nekaj manjših bunkerjev, pri enem, od koder je bil lep pogled na prehojeno pot, smo si vzeli čas za počitek in razgledovanje. Nadaljevali smo po širokem slemenu in v gozdu poiskali dva ogromna vršna bojna bunkerja. Pod Golim vrhom z nadmorsko višino 962 metrov so namreč v letih 1940 in 1941 zgradili podzemno slemensko utrdbo, razvejan sistem manjših dvoran in galerij, ki pa zaradi začetka 2. svetovne vojne ni bila dokončana in opremljena. Kot vsa Rupnikova linija, ki nikoli ni opravljala naloge, zaradi katere so jo gradili. Ob razmišljanju o nesmiselnosti tovrstnih gradenj smo se spustili na cesto, kjer nas je ob vhodu v podzemno utrdbo čakal avtobus.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak