16. 6. 2022

Izbor Velike planine za obisk v sredini junija se je izkazal za zelo primeren čas. Krave so šele pred kratkim prispele na pašo, zato je bilo še veliko cvetja – ušivcev, mračic, pogačic, skalnega vraničnika, največ pa strupene bele čmerike. Vreme kot naročeno, vročina je ostala v nižini, nevihte pa daleč stran.

Po novi asfaltirani in v nadaljevanju makadamski cesti smo se zapeljali do parkirišča pod Ušivcem, sledilo je uživanje v nenapornem pohajanju po vzhodnem  delu Velike planine. Planina Dovja raven, Stovniške bajte in travnat vrh Bukovec (1552 metrov) so med obiskovalci manj poznani predeli, tudi za večino Svizcev. Zato je bilo zadovoljstvo toliko večje, kajti vsi poznajo Zeleni rob, pa Gradišče in Poljanski rob, na Bukovcu pa še ni bil nihče. Z njega smo se odpravili na planino Veliki stan, bolj poznano kot Velika planina, k leseni cerkvi Marije Snežne. Tam sta nas presenetila belo oblečena ameriška nevesta in ženin, vsa vzhičena nad okoljem, ki sta se prišla fotografirat k cerkvici.

Vračali smo se mimo Domžalskega in Jarškega doma in se spustili po pobočju na planino Marjanine njive, kjer nas je na bližnjem parkirišču čakal avtobus. Ob slovesu na Vrhniki smo si zaželeli srečno snidenje v jeseni.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak