20. 09. 2022

V meglenem jutru smo se z avtobusom odpeljali do Gorenje vasi, se dvignili do Lajš ter pri odcepu za peskokop Lajše začeli s hojo.

Prvi del  markirane steze  ob grapi je bil bolj strm, nato pa se je pot počasi ravnala in nas vodila čez  rahlo upognjeni zeleni hrbet Jermance,  čez  zaselka Žirovski Vrh sv.  Antona in Žirovski Vrh sv. Urbana,  s pogledi na Škofjeloško  in  Polhograjsko  hribovje, v daljavi  pa se  je na modrino severovzhodnega  neba risala temno modra  silhueta  Storžiča in drugih vrhov Kamniško Savinjskih Alp.  Bilo je toplo, meglice so brodile  po dolinah pod nami, tu pa so v soncu dišale  trave in drevesa,  gozdovi pa po gobah in  prihajajoči jeseni, vresje je razpiralo prve cvetove,  nekatere travnate predele so vijolično barvali jesenski podleski.

Našo hojo so molče spremljali betonski pričevalci  poteka  Rupnikove linije. Po zatišnem  poletju je bilo med Sončki veliko smeha in sproščenih pogovorov,  tako da sem se naenkrat znašla na 901 m visokem Javorču,  zadnjem vrhu  v verigi Polhograjskega hribovja, s še enim bunkerjem ter s pogledom na Triglav. Po nekaj korakih skozi gozd smo zagledali lovsko kočo, ob njej nazdravili jubilantki Justini, ki nas je kraljevsko pogostila, vmes pa so oči počivale tudi  na skrivnostni okolici, na  Lavrovcu in Vrhu sv. Treh kraljev ter Krimu  in Snežniku v daljavi.

Vračali smo se po nemarkirani stezi v smeri Žirov. Potrebno  je bilo gledati pod noge zaradi kamenja in nanosov hudourne vode  pa tudi  zaradi drevesnih koreninskih sistemov  iglavcev in listavcev. V spodnjem delu je  steza  prešla  na kolovoz , ki nas je  čez travnik ob potoku  pripeljal do hiš v  Žireh, kjer nas je čakal avtobus.

Med vožnjo domov so se mi “vrteli” pred očmi sveži  razgledi na znane  vrhove, z  Javorča drugačni, a vendar isti, in odprli zakladnico spominov. Ja, tudi na nižjih hribih je prekrasno, zaradi vsega kar hribi so, kar je in kar je bilo.

Besedilo:     Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek
Zemljevid:  Srečo Kenk