Za prvi oktobrski pohod smo se odločili za obisk doline reke Soče, za Trento. Po megli v Ljubljanski kotlini nas je na Gorenjskem razvajalo sonce, občudujoče smo zrli v Špikovo skupino in zasneženi Triglav pod modrim nebom. Na Vršiču pa razočaranje, trentarske gore so ovijali oblaki in sonce se je skrivalo za oblaki.

Na Soško pot, ki je pohodniška in učna pot, smo krenili pri Koči pri izviru Soče. Steza nas je popeljala ob mladi Soči, ki je živahno šumela pod nami preko skalovja.  Povzpeli smo se do  spomenika dr. Juliusu Kugyju, poetu Julijskih Alp in obudili spomin na njegovo iskanje skrivnostne rastline Scabiose trente, trentarskega grintavca. Ustavili smo se pri vhodu v skalna korita Mlinarice, šli mimo Alpinuma Juliana, kjer v jeseni ni več cvetane. Ob cerkvi sv. Marije Lavretanske smo v zaselku Pri Cerkvi, kjer so nekoč stale fužine, pomalicali, nato pa nadaljevali pohod ob vedno večji Soči proti Spodnji Trenti. Na čas ledenih dob so nas opomnila strma, od ledenikov obrušena pobočja in ostanki čelne morene. Spustili smo se navzdol in nad dolino Zadnjica opazili zasneženi vrh Triglava. V Spodnji Trenti smo še dvakrat prečkali Sočo in potem se je naša pot končala, čakala nas je še dolga vožnja ob Soči navzdol in ob Idrijci navzgor do domačih krajev.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Tatjana Rodošek