Za prvi oktobrski pohod smo se odločili za obisk doline reke Soče, za Trento. Po megli v Ljubljanski kotlini nas je na Gorenjskem razvajalo sonce, občudujoče smo zrli v Špikovo skupino in zasneženi Triglav pod modrim nebom. Na Vršiču pa razočaranje, trentarske gore so ovijali oblaki in sonce se je skrivalo za oblaki.
Na Soško pot, ki je pohodniška in učna pot, smo krenili pri Koči pri izviru Soče. Steza nas je popeljala ob mladi Soči, ki je živahno šumela pod nami preko skalovja. Povzpeli smo se do spomenika dr. Juliusu Kugyju, poetu Julijskih Alp in obudili spomin na njegovo iskanje skrivnostne rastline Scabiose trente, trentarskega grintavca. Ustavili smo se pri vhodu v skalna korita Mlinarice, šli mimo Alpinuma Juliana, kjer v jeseni ni več cvetane. Ob cerkvi sv. Marije Lavretanske smo v zaselku Pri Cerkvi, kjer so nekoč stale fužine, pomalicali, nato pa nadaljevali pohod ob vedno večji Soči proti Spodnji Trenti. Na čas ledenih dob so nas opomnila strma, od ledenikov obrušena pobočja in ostanki čelne morene. Spustili smo se navzdol in nad dolino Zadnjica opazili zasneženi vrh Triglava. V Spodnji Trenti smo še dvakrat prečkali Sočo in potem se je naša pot končala, čakala nas je še dolga vožnja ob Soči navzdol in ob Idrijci navzgor do domačih krajev.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Tatjana Rodošek
- V hladnem jutru smo se za kratek čas ustavili na prelazu Vršič
- Zaradi obiska Kugyjevega spomenika smo morali na vršiško cesto
- Kugy se je zaman oziral proti Jalovcu, ki so ga zakrivali oblaki
- Scabiosa trenta je v resnici bleda obloglavka, rastlina kraških gmajn
- Pri koritih Mlinarice smo prvič prečili Sočo …
- … in se na desni breg vrnili pri zaselku Pri Cerkvi
- Od 15. stoletja do leta 1782 je bilo tu središče rudarjenja in fužinarstva v Trenti
- Groblja skalovja je dokaz nekdanjega Soškega ledenika
- V Spodnji Trenti je Soča živahna gorska reka med prodnatimi bregovi












