18. 10. 2022
Tokrat se je izlet začel skozi okno avtobusa ob pogledu na prebujajočo pokrajino Slovenske Istre, s plesom meglic in prvih jutranjih žarkov med topoli v drevoredu pred vasjo Obrov.
V Zagradu smo stopili med kamnite istrske hiše na kamnito pot med pašniki in postopno prešli v svet borovcev in listnatega gozda, ki je dišal po Pino Silvestre in mokrem listju, travah in gobah, ki na žalost niso bile prave. Drevje, grmičevje in brinje se je redčilo, steza med kamenjem in travo pa je v ključih, sopihajoče krenila na 1056 m visoki vrh Ostrič ali Žabnik, kjer si je na toplem soncu vsak našel skalo ali samotni bor za občudovanje meglenih, skoraj belih dolin z naselji in hribovji vse do Snežnika in Učke na obzorju.
Neokrnjena Čičarija je vabila v svoja nedrja, na poti, posuti z listjem in kamenjem. Mimo Medvižice, nagrmadenega apnenčastega skalovja s škrapljami, smo se točno opoldne povzpeli na najvišji vrh Čičarije, 1083 m visoko Razsušico ali Glavičorko, kjer je bilo na kupu dovolj skal za vse utrujene. Glasovi so se s tišino razpršeno stapljali v neko novo celoto, da si lahko prisluhnil sozvočju ljudi in gozda, zapuščenih spalnih vreč in ležišč med balvani, sozvočju dreves in listja, ki se je pri nadaljevanju naše hoje v odtenkih zlate in rumene vrtinčilo v zraku ter padalo naokoli, pred nami pa se je kmalu odprl pogled na Malo Plešivico.
Med dišečim šetrajem in bori smo se ob pokušini modrih brinovih jagod naenkrat znašli na njenem vrhu z žigom in smernimi tablami na vse štiri strani. In že smo nadaljevali pot po gozdu, potopljeni v jesenske barve, zazrti v razrito listje in kamenje ob poteh ter v Veliko Plešivico, ki je v resnici nižja od Male. Oddahnili smo si, saj je na Velikih vratih čakal avtobus in smo Veliko Plešivico pobožali le s pogledi ter se odpeljali v civilizacijo na zasluženo kavico ali pivo.
Čičarija, harmonija valovite pokrajine in vonja po morju, tišine in glasov divjine, želja, da bi v razprte roke ujel prgišče njene lepote ter nemir, da bi spet šel, pogledat, če bo jutri tam še vse isto, četudi čisto drugače.
Marija Dolinar
