Po nočnem dežju smo se ob monotoni  avtocestni vožnji prebujali skupaj z valovito dolenjsko pokrajino in se mimo Novega mesta in Brežic pripeljali na vzhodni rob Gorjancev ter se med savskimi meglicami dvignili do vasi Globočice, do turistične kmetije Pri Martinovih.

Ob ograji obnovljene stare lesene hiše pod spomeniškim varstvom  smo začeli s hojo po kolovozu ter po mokrem dišečem listju pod nogami vstopali v skrivnostni svet gorjanskih gozdov, kjer so meglice ovijale drevesa in vzbujala otroško radovednost, kje se bo prikazal škrat Čatež, a ga vse do lovske koče na Malem Cirniku ni bilo videti. Tudi na poteh v smeri Velikega ali Golega Cirnika ne, saj se je od opustele kmetije dalje sonce spet borilo z meglicami in jih pilo vso pot do vrha, kjer je medlo obsijalo zavetišče “Vesela Micka” in vrglo sence na postave pohodnikov, nato je popustilo, da je megla prepletla čudovit bukov gozd. Sedeli smo na lesenih klopeh in malicali. Tišina med pogovori je polzela po mokrih deblih bukev, pogledi pa so raziskovali prepletanje krošenj visoko na nebu – nikoli se jih ne bi naveličala  gledati.

Vračali smo se po isti poti do križišča in dalje skozi gozd v smeri Sobenje vasi, kjer so se steze do vasi Žejno ravnale, od tam pa rahlo dvigale čez gričevnato področje Šentviške gore. In za zadnjim ovinkom v Gornji Straži strmina ni popustila vse do 385 m visoke Šentviške gore z obnovljeno romarsko cerkvijo sv. Vida, staroselskim obzidjem in prekrasnim razgledom na Brežice ter Savo z zadnjo hidroelektrarno v savski verigi.

Zapihal je mrzli veter, zvonček želja je zvonil in odzvanjal še, ko smo že usmerili korake navzdol do znamenja, od koder smo se pazljivo spuščali do Čateža, kjer so se nadaljevali sproščeni pogovori ob kavi, pivu ali čaju.

Besedilo  Marija Dolinar, zemljevid  Srečo Kenk