Prebivalcem vzhodnega ljubljanskega obrobja sta vrhova poznana, lahko bi rekli hišni gori, za pretegnit noge v nedeljskem dopoldnevu ali po službi. Za nas z zahodnega dela Ljubljanske kotline pa skoraj neznana. Po sneženju na Notranjskem je bila toliko lažja odločitev za njun obisk, ker do višin okoli 500 metrov sploh  ni bilo snežne odeje.

Torkovo jutro 7. februarja je bilo mrzlo, običajno blatna steza s parkirišča ob železniški progi blizu Zaloga je bila pomrznjena in hitro smo dosegli greben Kašeljskega griča, kjer nas je obsijalo sonce. Stezica po grebenu nas je pripeljala na vršno  točko, na Debenji vrh (530 metrov), kjer stoji lesen razgledni stolp. Z vrha smo se razgledali po bližnji okolici Zaloga in predmestjih Ljubljane, na severu so se dvigovale Kamniško-Savinjske Alpe, več se pa zaradi meglic na obzorju ni videlo. Po okrepčilu smo nadaljevali hojo po grebenu nad dolino Besnice proti jugovzhodu, prečili na sedlu Pečar cesto Sostro – Besnica in se začeli vzpenjati proti zasneženemu Žagarskemu vrhu (626 metrov). Tu se nam je odprl pogled na Krimsko pogorje in ravnico Barja, ob dobri vidljivosti bi lahko opazovali tudi Julijske Alpe in Snežnik. Dom radioamaterjev je bil proti pričakovanju odprt in prijazna skrbnica doma nas je pocrkljala s kavo, za konec pa še recitirala Lermontova v čast bližnjega kulturnega praznika.

Zaradi nevarnosti zdrsa na poledeneli stezi smo se vračali po cesti, pred sedlom zavili levo na makadam in naprej po stezi preko poseke pod daljnovodom in po gozdu dosegli ravnino polja. Sonce je že toplo grelo in med klepetom smo prispeli na Litijsko cesto, kjer nas je že čakal avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Danica Kos in Sonja Zalar Bizjak