Na nekdanji praznik mladosti se je 30 Barjanov odpravilo v osrčje Krajinskega parka Zgornja Idrijca, v razgiban svet, ki sta ga oblikovali reki Idrijca in Belca. Strma pobočja nad rekama pokrivajo gozdovi, ki so bili v preteklosti vir lesa, pomembnega  za delovanje rudnika. Za to področje je značilno menjavanje propustnih in nepropustnih kamnin, prav tako se tu prepleta vpliv bližine morja  in Alp, kar pripomore k raznovrstnosti rastlinstva in živalstva. Vsa ta pestrost je pisana na kožo naši vodnici Sonji Zalar Bizjak.

Gozdna pot nas je vodila od kopališča Lajšt proti Belškim in Putrihovim klavžam. Klavže so mogočne kamnite zidane vodne pregrade, ki so bile zgrajene v času Marije Terezije, v drugi polovici 18. stoletje. Služile so plavljenju lesa za potrebe rudnika živega srebra in mesta Idrije. S klavžami  so zajezili reko Belco, da se je za njimi nabirala voda, v  strugo pod njimi pa so nalagali skladovnice lesa. Po jesenskem ali pomladanskem deževju, ko je voda segala do vrha jezu, so odprli težka hrastova vrata in ogromna količina vode je v nekaj urah splavila les do Idrije. Za klavže je bil odgovoren klavžar, ki je vzdrževal objekt in skrbel za plavljenje lesa. Praviloma je bil to posestniki iz bližnje domačije, ki je s svojo zemljo jamčil za nastalo škodo iz malomarnosti. Klavže so delovale do leta 1926, ko je narasla Idrijca porušila grablje v Idriji, s katerimi so lovili les. Danes so pod Unesco zaščito.

Do kopališča smo se vrnili po isti poti. Najpogumnejši smo pregrete noge namočili v hladni Belci.

Zapisala: Vanda
Fotografije: Stane, Andrej
Film: Stane