Za nami je nevihtno, pa tudi vroče poletje, ko marsikdo ni tvegal pri naših letih težjih vzponov. Zato je bila izbira nezahtevne krožne poti na Virnikovo planino kar prava izbira. Tudi vreme je bilo ugodno, po svežem sončnem jutru je vzhodni veter čez dan skrbel, da nam ni bilo vroče.

Virnikova planina je malo znana, do nje vodi gozdna cesta, ki omogoča dostop do koče Učnega centra Gorske reševalne zveze, ki stoji 1150 metrov visoko na zahodnem pobočju Virnikovega Grintovca. Avtobus smo zapustili pri turistični kmetiji Olipje v dolini Kokre, kjer je malo višje od reki nekdanji kamnolom lehnjaka. V avgustu je bil tam velik podor, skalovje iz lehnjaka je popolnoma zasulo cesto, vendar je bila v času našega pohoda cesta že očiščena. Med vzponom smo opazovali posledice okužbe velikega jesena s tujerodno glivo, ki povzroča jesenov ožig. Na Virnikovi planini smo imeli počitek z malico, nato pa nadaljevali po gozdni poti okoli Golobove peči pod južna pobočja Virnikovega Grintovca. Tu stoji na 1030 metrih nadmorske višine kmetija Murn, ker je zaradi prisojne lege edino na Jezerskem dozorela pšenica. Seveda v preteklosti, danes tu živi upokojen zakonski par, zelo gostoljuben, saj so nas mimoidoče povabili  na pijačo. Po bližnjici, ki nam jo je pokazal gospodar Nace, smo se spustili v Murnov graben, od koder ni bilo daleč do ekološke kmetije Spodnji Virnik, kjer smo v sirarni nakupili skuto in sir. Blizu je izvir vode, nasičene z apnencem, kjer smo lahko opazovali področje, kjer se na mahovih izloča apnenec in nastaja kamnina lehnjak. Pri Olipju nas je čakal avtobus, pred odhodom pa se je prileglo hladno pivo, kava in klepet z gostoljubno gospo Ano.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos

Zemljevid; Srečko Kenk