Sončki se v zimskem času večkrat odpravimo proti Primorski, ki v tem obdobju leta praviloma nudi več sonca kot notranjost Slovenije, pa čeprav ga včasih spremlja burja. Na našem tokratnem pohodu okoli Dutovelj nam je burja prizanesla, tako da je bila hoja po kraški pokrajini prav prijetna.
V Dutovljah smo pričeli v središču kraja pri poznorenesančni cerkvici sv. Jurija, kriti s škriljami. Pot nas je nato vodila v del vasi, imenovan »Dulnji konc«, mimo napajalnika za živino, zanimive »komunske štirne«, ki je bila včasih edini vir pitne vode, mimo Polhove domačije, najstarejše v vasi in drugih starih, a obnovljenih hiš z zaprtimi dvorišči kot zaščito pred burjo. In ker je Teranova krožna pot pravzaprav zgodba o teranu, je veliko pozornosti namenjeno zemlji, na kateri raste trta refošk, ki daje teran, in samim trtam. Zemlja, domačini jo imenujejo jerovica je nastala iz netopnega ostanka apnencev in dolomitov in je obarvana rdeče, daje vinu značilen okus. Spoznali smo gojitvene oblike trt: najbolj tradicionalno obliko zaprti latnik z vodoravno lato, podoben odprti latnik s prečno lato pod kotom 120 stopinj in novejšo šparonsko gojitveno obliko, ki jo srečamo tudi drugod v vinorodnih krajih.
Na Sirkovci, kjer je včasih prevladovala kraška gmajna, so ljudje od leta 1960 z dovozom zemlje iz vrtač in posaditvijo trte refošk ustvarili številne nove vinograde, ki zaradi sončne lege dajejo zelo kvaliteten pridelek.
Na pobudo članov vinogradniške skupnosti so v začetku sedemdesetih let pričeli organizirati Praznik pršuta in terana, ki se je z leti razvil v najbolj odmevno turistično prireditev na Krasu. Naša pot je vodila tudi preko prireditvenega prostora.
Tudi na Teranovi krožni poti smo imeli priložnost videti ščavnico, vdolbino na vrhu velike skale, v kateri se zbira deževnica. Ves čas na poti pa nas je spremljalo značilno kraško rastlinstvo in ograje iz kamna, ki so zamejevale polja. Videli smo tudi Lokovco – kal, ki pa so ga z visoko kamnito ograjo temeljito odmaknili od prvotne zasnove.
Na poti smo se srečali tudi z zgodovino: s Kraško železnico, zgrajeno v začetku dvajsetega stoletja med Gorico in Trstom, z nasipi vojaške železnice in kaverno iz 1. svetovne vojne, avstro-ogrskim vojaškim pokopališčem, cesto Marije Terezije, imenovane tudi sejemska pot in kapelico sv. Roka iz 1865 leta, posvečeno umrlim za kugo.
Besedilo: Tatjana Krašovec
Fotografije: Danica Kos in Sonja Zalar Bizjak
Zemljevid: Srečko Kemk
