Toško čelo je 590 metrov visoka vzpetina med posavsko ravnino in dolino Gradaščice, pod katero leži razloženo naselje z istim imenom. Je znana izletniška točka, ki privablja obiskovalce predvsem iz Ljubljane, nam Vrhničanom pa je manj poznan. Ker Svizci na Toškem čelu še nismo bili, je bila odločitev lahka.
Avtobus nas je zapeljal na Topol, da smo si prihranili strm vzpon iz Žerovnikovega grabna. Do Toškega čela vodi makadamska gozdna cesta preko zakrasele planote Ravnik, polne vrtač in plitvih jam. Razgleda zaradi gozda ni bilo, zato smo se bolj posvetili pomladanskim cvetlicam, ki cvetijo pred olistanjem drevesnih krošenj. Nad cesto v prisojnem pobočju je bilo vse vijoličasto od rese, med katero se je mešal žanjevec. Na gozdnih tleh in pod grmovjem pa vse polno tevja, pljučnika, zimzelena, podlesne veternice, jeternika, odcvetelega črnega teloha, belih in gozdnih vijolic, žafranov, polžarke …
Pri lovskem domu nad vasjo smo pomalicali, nato pa nas je čakal spust v Podutik. Navzdol vodi več stez, po eni od njih smo se spustili mimo Brezarjevega brezna v slepo Kucjo dolino, kjer je grobišče preko 800 vojnih ujetnikov, izven sodnopobitih maja 1945. Od tega kraja tragičnega dogodka smo imeli še nekaj sto metrov do avtobusne postaje v Podutiku, kjer nas je čakal avtobus.
Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak