Lani nam je planiran pohod preprečilo deževno vreme, letos pa je bilo vreme za pohod 16. januarja primerno, vendar daleč od zimskega. Med vožnjo proti Gorenjski je jutranje sonce še obžarilo Julijce, preostanek dneva pa je prevladovala siva oblačnost brez zimskega mraza, bolj primerna za november. Avtobus nas je zapeljal na ploščad pod Blejskim gradom, kjer smo se lahko razgledali po jezeru in okolici. Po številnih stopnicah smo se spustili s strme pečine, na kateri stoji grad in si spotoma ogledali neogotsko cerkev sv. Martina.

Sprehajalna pot okoli Blejskega jezera poteka vseskozi ob obali s pogledom na otoček z baročno cerkvijo Marijinega vnebovzetja iz 17. stoletja, sezidani na temeljih gotske cerkve iz 15. stoletja.  V predkrščanski obdobju je bil na otoku staroslovanski kultni prostor s preko sto skeletnimi grobovi.

Pot so nam popestrile tudi živali. Par kosov, ki sta brskala za hrano ob poti, postrvi v bistrem potočku Mišca, v veslaškem centru so se nam pri malici pridružile race mlakarice, na gladini pa smo opazili kormorane, črne liske in seveda labode. Nekaj pozornosti smo posvetili tudi preteklosti Bleda in pomembnim ljudem, ki so zaznamovali njegovo zgodovino – razvoju zdraviliškega turizma, ki sta ga omogočila termalni vrelec in prihod švicarskega zdravilca Arnolda Riklija. Pod stopniščem pod Vilo Bled, ki stoji na mestu nekdanjega dvorca kneza Windischgrätza, smo se spomnili kralja Aleksandra Karaᵭorᵭevića, ki je bival v njem in po vojni zgrajene Vile Bled, Titove rezidence, ki je danes prestižen hotelski objekt. Pot ob jezeru smo zaključili s posladkom, znamenito blejsko rezino.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak