Dva dni za Sončki smo se v Slovensko Istro odpravili tudi Svizci in se izognili snegu in mrazu, ki je v sredini februarja preplavil Slovenijo. Že jutro je bilo sončno, v Popetrah nad Gračiščem, kjer smo izstopili iz avtobusa pa je bilo že prijetno toplo.  Ubrali smo malo drugačno pot kot Sončki, izognili smo se blatu in lahko tveganemu prehodu preko potoka Dernarnik. Svizci smo najstarejša pohodniška skupina in  vsi niso več vešči prečkanja struge potoka  po kamnih.

Pod vasjo Popetre smo se ustavili pri šterni, vodnem zajetju, ki je nekoč omogočal oskrbo vasi z vodo in bil mesto srečevanj in izmenjavi novic. Danes je to lepo urejen kraj, ki kar vabi k kratkemu počitku na pohodu. Po malici smo se odpravili po širokem slemenu med oljčniki in vinogradi proti Trseku. Pod cerkvijo Sv. Brigite nad vasjo smo si ogledali majhen kal, v katerem so žabe že odložili mreste. Na žalost smo ugotovili, da v kalu bivajo tudi zlate ribice, ki jih je nekdo prinesel v vodno okolje, kjer  kot tujerodne ribe ne bi smele biti. Pri cerkvici smo se razgledali, lepo se je videl Slavnik in vrhovi Čičarije, na malem pokopališču pa smo našteli 26 grobov s priimkom Kozlovič. Spustili smo se od cerkve navzdol skozi Zgornjo in Spodnjo vas Trseka, kjer je še precej starih hiš, grajenih iz peščenjaka. Kakšna je kamina fliš, smo si ogledali v cestnem useku na poti v Kozloviče. Od tam pa še nekaj vzpona po cesti in vrnili smo se v središčni zaselek Trušk, v Kortino, kjer nas je čakal avtobus. Zadovoljni, da smo spoznali nov kotiček Slovenije, smo se odpeljali proti Vrhniki

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak