Obilno deževje v sredini marca je Svizce primoralo k spremembi cilja pohoda. Namesto poplavljenega  Planinskega polja  smo obiskali malo poznane Vrhe, precej planotast svet, ki se dviga med dolino Raše in Zgornjo Vipavsko dolino pod Nanosom. Na prisojnih pobočjih in po vrhu je raztresenih osemnajst vasi s starimi kamnitimi hišami, ki jih zamenjujejo nove, sodobnejše.

Po mrzlem jutru se je naredil prijetno topel sončen dan brez vetra. Iz avtobusa smo izstopili pod vasjo Griže tik nad dolino Raše. V vasi je našo pozornost pritegnila obnovljena kraška hiša, v kateri je med 2. svetovno vojno delovala partizanska šola. Ko je lastnik, ki je bil v bližini videl, da si ogledujemo stavbo, nas je povabil v borjač in nam s ponosom opisal, kako je obnavljal kupljeno Regurjevo hišo. Obnova je potekala v dogovorih s strokovnjaki za kulturno dediščino in z materiali, značilnimi za okolje.  Res vredno ogleda!

Končno smo se odpravili na pohod. Nad vasjo smo prečkali  strugo hudourniškega Grižanskega potoka, nato nas je kolovozna pot vodila blago navkreber okoli vzpetine Ter, ki je 673 metri najvišji vrh grebena Vrhe, ki je vzhodni del Vipavskih Brd. Tu kot da se narava še ni prebudila, suho travo so poživljali le cvetovi progastega žafrana. Pred vasjo Veliko polje smo zapustili cesto in preko travnikov nadaljevali pohod do naslednje vasi, Jakovce. Vzponu na vzpetino, kjer leži vas Tabor z ostanki obzidja srednjeveškega gradu, smo se odpovedali, ker je nekatere udeleženke že zmagovala utrujenost. Skoraj po ravnem smo nadaljevali pohod do naše zadnje vasi na Vrheh, do Vrabč, kamor je po nas prišel avtobus. Bili smo zadovoljni, ker smo obiskali nam neznane kraje, nadvse pa nas je navdušil ogled obnovljene domačije. Da bi bilo le več takih.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak