Zaradi velikega zanimanja za izlet v Rezijo je Društvo upokojencev Vrhnika ponudilo dva četrtka, in sicer 7.5. in 14. 5. 2026, z enakimi programom in enakimi plačilnimi pogoji. Obakrat smo obiskali alpsko dolino Rezijo, ki leži v severovzhodnem delu Furlanije – Julijske krajine, in se razteza v dolžino 20 km. Po njej tečeta kristalni rečici Bila in Rezija. Pokrajina je bila večini naših izletnikov še nepoznana, marsikdo pa se jo spominja po rezijanskih pravljicah – Zverinice iz Rezije, in po rušilnem potresu leta 1976.
Pot nas je peljala čez Gorenjsko mimo Kranjske Gore do mejnega prehoda Rateče, Trbiža v dolino Rezije. Med potjo se je na levi strani iz megle bohotilo gorovje Julijskih Alp, obsijanih v soncu in še deloma prekritih s snegom. V daljavi smo opazili svetovno znano romarsko cerkev Višarske Matere Božje na Svetih Višarjah, (1766 m n. v.). Na desni strani sta nas spremljali rečici Bila (beli potok) in Rezija, turkizne barve. Vsi smo z navdušenjem opazovali to čudovito še neokrnjeno naravo.
Prvi ogled je bil v Ravanci, ki je središče Rezije. Lokalni turistični vodič nas je pospremil v kulturni dom, »Ta rozojanska kulturska hiša«. Slikovito nam je opisal Rezijo, življenje nekoč in danes, njihove običaje in narečja. Njihov značilni besedni zaklad je zelo težko razumljiv. Pri izgovorjavi besed smo se zabavali in nasmejali. Na koncu smo spoznali še njihove stare tradicionalne plese. Nekateri iz prve skupine so se tudi v njih preizkusili, kar je izzvalo lep aplavz. Sledil je ogled Centra za obiskovalce Naravnega parka Julijsko Predgorje. Tu smo spoznavali rastlinstvo, živalstvo in geološke značilnosti tega območja. Zraven Centra stoji največja romarska cerkev v Reziji, Marijino Vnebovzetje, ki smo si jo ogledali.
Odpeljali smo se v Solbico, z najbolj ohranjeno tipično arhitekturo starih rezijanskih vasi, saj je bila med usodnim potresom leta 1976 najmanj poškodovana. V obnovljeni hiši smo si ogledali Muzej rezijanskih ljudi, ki predstavlja zelo razširjen poklic brusačev, njihovo življenje in običaje. Značilnost brusačev je bilo brušenje nožev, škarij, popravilo dežnikov, cinkanje posod….. V preteklosti so se selili iz kraja v kraj, tudi čez mejo, (s trebuhom za kruhom), za nekaj mesecev. V lesenih zabojih s težo do 35 kg, imenovanih krama, so imeli delovno orodje, ki so ga nosili na ramenih. Kasneje so začeli uporabljati premični brusilni stroj z brusom na pedal, na dveh kolesih, imenovan krosma. Tu je na ogled tudi zbirka o rezijanskem pripovedništvu.
Sledil je ogled Pušje vasi, ki je bila med potresom skoraj v celoti porušena. Cela ni ostala niti ena zgradba. Vaščani so želeli svojemu mestu vrniti prejšnjo zgodovinsko podobo, zato so pri obnovi uporabili isti kamen, opeko, les…, iz katerega je bilo zgrajeno prvotno mesto. Prebivalci so udarniško stopili skupaj in s pomočjo države in UNESCA svoje mesto obnovili in ga postavili v prvotno obliko do leta 1990.
Tu smo videli nekaj lepih palač v beneškem slogu, zanimivo mestno hišo z uro in značilnim kipom leva z odprto knjigo. Sledil je še ogled romarske – gotske katedrale sv. Andreja in se odpeljali proti mejnemu prehodu Vrtojba.
Med potjo smo se ustavili na kmečkem turizmu in imeli pozno kosilo. Z lepimi vtisi in spomini na izlet smo v večernih urah srečno prispeli domov na Vrhniko.
Drugo skupino je v popoldanskem času malo motilo deževno in hladno vreme, a zadovoljstvo in lepi vtisi o zanimivi Reziji ostajajo.
Zapisala: Olga Skvarča
Foto: Stane Kržmanc, Fani Al Mansour, Juso Islamović
