Prvič v letu 2008, drugič leta 2012 in tretjič za zadnji pohod v mesecu juniju 2026 smo Sončki za izhodišče in cilj pohoda izbrali Kamniško Bistrico. Tokrat med pohodniki ni bilo nikogar, razen vodnice Sonje, ki so bili udeleženci že leta 2008, in le nekaj tistih, ki so bili leta 2012, zato je bil pohod zanimiv za vse. Resda smo v naših še »aktivnih planinskih sezonah« običajno v Kamniški Bistrici začeli poti proti Kokrškemu in Kamniškemu sedlu in drugim ciljem v Kamniških Alpah, zato so pogledi na mogočne vrhove obudili prenekatere lepe spomine: Skuta, Kogel, Štruca, Sleme, del Grintavca, Brana so nas nad zatrepom v Koncu pozdravljali, obsijani s soncem.
Od Doma v Kamniški Bistrici smo krenili v smeri proti Kokrškemu sedlu, majhen delček po cesti, nato pa po stezi, ki se je zmerno vzpenjala. V prijetnem jutranjem hladu smo kmalu prišli do razcepa za Jermanco in se nato usmerili v drugo smer proti balvanu Lepi kamen, ki je bil naš prvi cilj. Balvan se je po vsej verjetnosti odtrgal od stene Kogla, ledenik pa ga je prinesel na mesto, kjer stoji danes. Ogromna skala, na kateri stoji lovska koča, pripoveduje zgodbo o moči naravnih sil. Ker so pri koči ravno opravljali vzdrževalna dela in so bile stopnice h koči odprte, smo se lahko povzpeli na balvan.
V neposredni bližini se nam je na jasi odprl prekrasen pogled na skupino gora okoli Skute. Lahko smo si zamislili, kako bi se bilo povzpeti tja gor prek Žmavčarjev ali pa Gamsovega skreta, dveh neoznačenih in dokaj zahtevnih poti v ta svet.
Z jase smo nadaljevali prečno v smeri spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrško sedlo, kot so nam svetovali lovci. Tik pred postajo smo prečili še strugo hudournika, sicer suho, a je kazala, kakšno razdiralno silo lahko imajo vode izpod teh mogočnih gora. Ustavili smo se pri naslednjem velikem balvanu, Žagani peči, ki je bila naš drugi cilj. Z razpoko skoraj po sredini ogromne skale sproži vprašanje, kako je do te razpoke sploh prišlo. Odgovor ve narava.
Na poti nazaj proti Kamniški Bistrici smo obiskali še Spominski park smrtno ponesrečenim v Kamniških Alpah in kamniškim alpinistom, ponesrečenim v tujih gorah. Med gozdom so ob lepo urejeni poti na kamnih in manjših balvanih razporejene spominske plošče z imeni in podatki umrilh v gorah. Pietetno in zelo spokojno.
Čakalo nas je prečenje še ene hudourniške grape, to so izdolble vode izpod Kompotele, Mokrice in Kalškega grebena. Mimo lovske koče kralja Aleksandra, ki jo je zasnoval Plečnik, smo se vrnili k domu v Kamiški Bistrici in s pozdravom: »Se vidimo jeseni!« zaključili naš pohod.
Besedilo: Tatjana Krašovec
Fotografije: Tatjana Rodošek
GPS zapis: Srečko Kenk
