In se za konec slikali za spomin

Svizci smo bili pred septembrskim pohodom postavljeni pred dilemo. Za pohod v dolino Voje v Bohinju deževno vreme ni bilo primerno, nismo se pa hoteli odpovedati druženju po poletnem premoru. Odločitev za obisk MOROSTIGA na Igu in pripadajočega kolišča v bližini, se je izkazala za dobro, saj smo bili večji del časa na suhem pod streho.

Na Igu nas je v Morostigu, hiši narave in kolišč, sprejel vodnik Rok in nas popeljal v preteklost, v čas odkrivanja kolišč na Ljubljanskem barju. Na maketi smo videli, kako se je nam tako znana pokrajina Ljubljanske barja, morosta, spreminjala, kajti jezero v tektonski udorini se je večkrat pojavilo in izginilo. Po končani zadnji  ledeni dobi, pred šest tisoč leti pa so se na njegove bregove naselili prebivalci, ki so gradili kolišča. Niso bili več samo lovci in nabiralci, poznali so pšenico in ječmen, gojili so govedo, ovce in koze in so zato bolj ali manj stalno naseljevali bregove jezera kar 2500 let. Uporabljali so orodje in orožje najprej iz kamnin in kosti, nato tudi bakra in brona, vešče so obdelovali les, oblikovati lončevino, tkati in šivati in še marsikaj, da so lahko preživeli. Celo dvokolesni voz so poznali in leseno kolo iz kolišča Stare gmajne velja za najstarejše ohranjeno kolo na svetu.

Vse to smo izvedeli v muzeju, kar je bila dobra osnova, da smo si lažje predstavljali življenje koliščarjev. V dežju smo pripešačili do rekonstrukcije kolišča, kjer smo v treh stavbah na koleh še bolje spoznali bivanjske razmere tedanjih prebivalcev, videli kakšno orodje in orožje so uporabljali, kako so vlivali kovinske sekire, tkali in šivali, kaj so jedli, kje so spali … Vodnik nas je popeljal še do pojasnjevalnih tabel v okolici in predstavil Ljubljansko barje kot življenjski prostor številnih, tudi ogroženih rastlin in živali. In poudaril, da je barje posledica delovanja človeka, ki je ustvaril mozaik travnikov, steljnikov, njiv, grmišč in skupin drevja, vse pa prepreda mreža jarkov, Dopoldanski dež je bil pozabljen in zadovoljni smo se vrnili na Vrhniko.

Besedilo in fotografije;: Sonja Zalar Bizjak