Debeli vrh nad Lipanco na Pokljuški planoti je čudovita gora, visoka 1962 m, s katere so prelepi pogledi proti Triglavu in hribom okrog njega. Sončki smo se nanjo podali na našem prvem oktoberskem pohodu in bili nagrajeni z vsem, kar ponuja. Tisti pa, ki so zaradi različnih zdravstvenih razlogov ostali na Blejski koči, pa so v družbi ostalih obiskovalcev koče in dveh živahnih oskrbnikov preživeli prijetne urice v čakanju na naš povratek z Debelega vrha.

Pot smo začeli na Rudnem polju, a nismo nadaljevali proti Kačjemu robu, kjer poteka ena od variant dostopa do Debelega vrha, temveč pri smučišču pod Viševnikom krenili po cesti do peskokopa Rudno polje. Tu se je začela naša pot po gozdu, sprva zlagoma navkreber, kasneje na nekaterih delih tudi strmo, ves čas pa prečno v smeri proti planini Lipanca in Blejski koči.

Po dobrih dveh urah  hoje smo prišli v bližino Blejske koče. Ker nam je dotedanja pot pobrala nekaj energije, smo jo nadomestili z malico. Manjša skupinica Sončkov, ki niso z nami nadaljevali pohoda, so se spustili do odprte Blejske koče na Lipanci, ostali pa smo zagrizli v hrib. Krajši del poti je enak tisti, ki pelje na Mrežce (strma pot), ki smo jo pred dvema letoma že spoznali in prehodili. Nas pa je tokrat peljala naprej na jugovzhodna pobočja Mrežc, kjer smo najprej zagledali naš tokratni cilj. Pa ne samo njega: cela paleta gora od Viševnika, Velikega Selišnika, Malega Draškega vrha, z rušjem pokritega pobočja Vrh Razora, se nam je odkrila, v ozadju pa je kraljeval očak Triglav s svojimi sosedi, med katerimi je izstopala mogočna Rjavina. Sonce je podobe še olepšalo, nam pa dalo novih moči do odcepa nekoliko slabše označenega začetka vzpona na travnati ter z rušjem pokriti Debeli vrh. Zadnji vzpon je terjal nekaj dodatnih naporov, ki so bili poplačani s pogledom na prekrasno gorsko kuliso. Pod nami je bila globoko pod prepadnimi stenami dolina Krme, nad njo pa pred nami razkošje gora. Vredno vsake kaplje potu in vsakega koraka! Sončki smo bili navdušeni.

Vračali smo se po isti poti do Blejske koče, si tam privoščili kratek počitek in se skupaj s čakajočo skupino Sončkov odpravili k avtobusu, ki nas je čakal pri partizanskem spomeniku Pri Rupah. Zadovoljni smo se odpeljali proti domu.

Besedilo: Tatjana Krašovec

Fotografije; Tatjana Rodošek

GPS zapis poti: Srečko Kenk